Filter
  • DELAVNICA ROČNIH DEL – SLIKANJE NA SVILO

    DELAVNICA ROČNIH DEL – SLIKANJE NA SVILO: 20.6.2012

    Na tokratni delavnici ročnih del smo se namenili poslikati različne izdelke iz svile. Ker bo društvo v naslednjem letu obeležilo  50. letnico samostojnega delovanja, bomo te izdelke uporabili za obdaritev povabljenim zaslužnim članom, društvom in drugim sodelujočim.
    Delavnico je vodila in tolmačila Darja Fišer. Po njenih navodilih smo nabavili potrebne pripomočke: svilene izdelke (rute, kravate, slike na okroglih okvirjih) konturna sredstva, barve,  lesene okvirje in žebljičke za pripenjanje ter večjo plastično folijo za mizo. Pripravili smo tanke in debelejše čopiče, ki jih imamo na zalogi za ustvarjalne delavnice ter sol za posipanje.
    Nabavili smo najenostavnejšo svilo za poslikavo oz. najprimernejšo za začetnike  - to je pongé - za poslikavo pa so primerne vseh vrst svile.
    Najprej smo rute z žebljički pripeli na okvirje tako, da so bile dobro napete. Darja je nanje s konturami narisala različne vzorce (poudarila je, da se morajo črte konture zaključevati sklenjeno, da se barve ne morejo prosto prelivati med seboj). Vse izdelke je opremila z logotipom našega društva ter letnico. Nato nam je razložila način barvanja: barve je potrebno nanašati s čopičem, ki mora biti ravno prav moker, da nam barva ne kaplja z njega. S konico čopiča vlečemo po tkanini približno 2 mm stran od konturne črte, saj se barva sama razlije naprej do robov vzorcev, označenih s konturo. Izdelek  je potrebno na okvirju popolnoma posušiti (do 24 ur).
    Za začetek je Darja pobarvala rutico (z rumeno, modro in zeleno barvo) brez uporabe konture – uporabila je tehniko prelivanja barv.  Ker so bile ta dan zunaj zelo visoke poletne temperature, je poudarila, da je potrebno barvati hitro, svilo pa predhodno zmočiti.
    Nato smo po svoji  želji  izbrali svilene izdelke in se lotili barvanja. Kar hitro smo ugotovili, da je svila občutljiv material in da se barve na njej hitro sušijo. Prav tako smo morali paziti, da smo barvali pazljivo, sicer so barve prešle čez konturo in se prelile, kar ni bilo prav nič lepo. Na tista mesta na izdelkih, kjer so se nam barve prelile, smo po končanem barvanju raztresli zrnca soli. S soljo na mokri barvi smo dosegli posebne učinke, saj sol nase vleče vlago in s tem tudi barvo. Zrnca so posrkala iz okolice ustrezno količino barve – odvisno od tega, kako mokra je bila barva – in prelite barve niso bile več  tako vidne kot prej.
    Pobarvane izdelke smo  dali sušit v drug prostor – slike in rutice smo položili na veliko razgrnjeno plastično folijo, kravate pa smo primerno obesili, da se barve ne bi prelivale še preden bi se posušile.
    Člani in članice so se potrudili, da so bili izdelki čim lepše izdelani. V jesenskih mesecih bomo z barvanjem nadaljevali, saj je delo zamudno in ostalo nam je še precej nepobarvanih svilenih izdelkov.
    Sestavila:
    Vlasta Florjan
  • DELAVNICA NA TEMO ˝SAMOPODOBA˝

    DELAVNICA NA TEMO ˝SAMOPODOBA˝: 6.6.2012

    Tretja in obenem zadnja delavnica na temo »samopodoba« je potekala v dveh tematskih delih. V prvem delu  je predavateljica Darja povzela dosedanji dve predavanji: kaj samopodoba pomeni za človeka, kaj je potrebno vedeti o tem ter to, kako zelo so pomembni  odgovori, ki jih poiščemo na vprašanja, ki so povezana s strukturo osebnosti – saj s tem delamo na svoji »samopodobi«.
    Kako razmišlja, se vede in deluje človek, ki ima pozitivno samopodobo? Za tako osebo je značilno, da:
    - si zna postavljati dovolj visoke cilje – ne previsokih in tudi ne prenizkih; pomembno je, da so cilji visoki, a obenem dosegljivi
    - konstruktivno rešuje svoje težave
    - dobro sodeluje z drugimi in ima dobre odnose z drugimi ljudmi
    - je avtonomen, zato ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih
    - je pogumen, zato se ne umakne pred novimi izzivi
    - je radoveden in ustvarjalen, zato si pridobiva nove izkušnje
    Človek s slabo samopodobo je pretirano odvisen od mnenja drugih - zato prevečkrat deluje in se vede tako, kot želijo drugi – tako zadovoljuje le tuje potrebe in želje namesto svojih.
    V drugem tematskem delu pa smo obdelali devet pomembnih korakov, ki nam pomagajo do boljše samopodobe:
    1. KORAK - Spoštovanje samega sebe:
    - z drugimi se primerjamo čim bolj objektivno (drugim priznamo njihove kvalitete, prav tako pa jih priznamo tudi sebi)
    - sebi priznavamo pravico do sreče prav tako kot drugim
    - sprejemamo svoje dobre in slabe strani (osebnostne lastnosti, vedenje, zunanji videz…), pri tem pa se ne vrednotimo kot dober ali slab človek
    2. KORAK - Postavljanje ciljev in prizadevanje, da jih dosežemo:
    - prepoznavamo, kaj si v življenju želimo in si postavljamo ustrezne cilje
    - organiziramo si svoj čas, postavimo si prioritete
    - dela se lotimo z zaupanjem, da ga bomo opravili uspešno
    - vztrajamo pri delu, ne obupamo še preden smo se dobro prepričali, da nekaj ni izvedljivo
    - spoznavamo, da se iz napak lahko kaj naučimo in naslednjič ravnamo bolje
    3. KORAK – Sodelovanje z drugimi:
    -  z ljudmi navezujemo prijateljske stike
    - pomagamo drugim ljudem po svojih zmožnostih
    - učimo se poslušati (razumeti potrebe in želje drugih)
    4. KORAK – Učimo se spopadati s stresom:
    - če si naložimo preveč dela naenkrat, ne bomo zmogli vsega postoriti (kar nam lahko vzbuja občutke neuspešnosti), zato si naredimo urnik
    5. KORAK – Razmišljamo pozitivno:
    - sami se odločamo, kako bomo o nečem razmišljali (čeprav kdaj drugi z različnimi načini morda poskušajo doseči, da bi tudi mi razmišljali tako kot oni)
    6. KORAK – Prevzemamo odgovornost za svoje vedenje:
    - o svojem vedenju odločamo sami zato tudi odgovornosti za posledice svojega vedenja prevzamemo sami in jih ne prenašamo na druge
    7. KORAK – Zavedamo se, da smo edinstvena oseba:
    - nihče ni tak kot smo mi, čeprav smo si nekateri bolj podobni med seboj, drugi pa manj
    8. KORAK – Postavimo se zase:
    - imamo pravico do lastnega mnenja (tudi če je le-to po mnenju drugih napačno)
    9.  KORAK – Prepoznavamo, sprejemamo in izražamo svoja čustva:
    - imamo pravico, da pokažemo svoja čustva (pozitivna in negativna) ob upoštevanju čustev drugih
    Prisotni so pri obravnavi posameznih korakov sodelovali s svojimi primeri iz vsakdanjega življenja, povedali so, kako oni rešujejo svoje težave – v družinskem in delovnem okolju, pri raznih dejavnostih, v formalnih in neformalnih odnosih z drugimi….. Njihov način reševanja težav smo skupaj z Darjo obdelali še z vidika samopodobe.
    Zapisala:
    Vlasta Florjan
  • IZLET V PREKMURJE: 9. JUNIJ 2012

    IZLET V PREKMURJE:  9. JUNIJ 2012

    V  Prekmurje smo iz Velenja krenili v zgodnjih jutranjih urah, vreme je bilo oblačno in rahlo je deževalo. Vodička nam je najprej opisala pot in predviden program izleta. V znakovni jezik je prevajala  Duška Berločnik.
    Na prvem postanku v Tepanju smo dobili za jutranjo malico sendviče in sokove, nato pa smo nadaljevali vožnjo mimo Slovenskih goric proti reki Muri. Od vodičke izvemo, da Mura izvira v Visokih turah v Avstriji in da je dolga približno 444 km, od tega je 295 km vodne struge v Avstriji, 98 km v Sloveniji, ostali del pa na Hrvaškem in Madžarskem.
    Najpogostejši vodni pojavi na Muri so brzice, vrtinci, mrtvice in otoki. Mrtvice ali mrtvi rokavi so značilni za nižinske dele, kjer reka teče počasi. Struga tukaj postane vijugasta. Na tak način se je narava  poigrala z rečno strugo  in na Muri je nastal naravni otok – imenujejo ga tudi otok ljubezni (po legendi o prepovedani ljubezni med grajsko gospodično in revnim vaščanom).
    V Ižakovcih, kjer je ta naravni otok, smo si ogledali plavajoči mlin, ki je bil leta 1999 izdelan  po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov na Muri. Mlin stoji skupaj z velikim mlinskim kolesom  na dveh čolnih (kumpih). Ogledali smo si tudi notranjost mlina, ki vsa močno diši po lesu, saj sta les in kovina edina  materiala, iz katerih je mlin izdelan. Notranjost mlina preseneča s svojo preprosto izdelavo, ki pa je obenem prava umetnina. Ostala mi bo v neizbrisnem spominu.
    Popeljali smo se  tudi z brodom in čeprav je vožnjo spremljal rahel dež, nas to ni motilo.
    Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno  vrv, po kateri  teče škripec  z obesno vrvjo. Brod se tako preko reke pomika s pomočjo rečnega toka.  Med vožnjo smo imeli občutek, kot da nas tok nosi stran od obrežja – a občutek je bil varljiv, saj smo po približno desetih minutah prispeli na drugi breg  Mure in se tudi takoj vrnili nazaj.
    Na otoku v Ižakovcih smo si ogledali še büjraški muzej, v katerem  so bila najrazličnejša  lesena  in kovinska orodja, ki sojih uporabljali prekmurski kmečki delavci pri svojem težaškem delu, ko so utrjevali  bregove Mure. Mura je divja reka, v preteklosti je poplavljala, odnašala mline in brode ter si ob velikih deževjih in naraslih vodah iskala novih poti – ob tem je odnašala njive,  pridelke, hiše in ljudi. Danes je reka nevarna predvsem zaradi vodnih vrtincev, ki  lahko kopalca potegne v globino.
    Büjraši  reke niso zajezili ampak so ob bregove nalagali “volcline” - to so bili skupki  vejevja in kamenja. Ko  je “volcline” zamuljilo in obraslo vodno rastlinje, ki je vzklilo iz vejevja -  je bila struga zavarovana.
    Ko smo zapuščali Ižakovce, je za kratek čas prenehalo deževati – a tudi brez sonca na nebu  je vse, kar smo si tu ogledali, pustilo v nas tople vtise.  In res je, kar pravijo: Mura je reka, h kateri najprej hodimo, nato pa jo (v srcu) nosimo s seboj!
    V Lipovcih, kamor smo se nato odpeljali, nas je v gostišču  “Vrtnica” čakala topla malica – bograč. Bil je okusen, prilegel pa se je tudi kratek počitek, klepet in zbiranje prijetnih vtisov.
    Po tem postanku smo pot nadaljevali do vzhodnega dela Prekmurja, kjer  ob slovensko madžarski meji leži  Dobrovnik. V njem uspešno deluje podjetje za proizvodnjo orhidej - Ocean Orchids. Pred leti so v njem odprli še Tropski vrt, kjer smo poleg številnih pisanocvetnih orhidej (vrste Phalaenopsis) lahko občudovali še druge tropske rastline. Skozi vrt nas je pospremila vodička, ki je zaposlena v tem podjetju. Predstavila nam je številne bolj in manj znane  tropske rastline in odgovarjala na naša vprašanja. Najbolj nas je zanimalo gojenje orhidej: kako jih doma zalivati, presajati, rezati ter kdaj in pri kateri temperaturi rastejo in cvetijo….. Dobili smo odgovore na prav vsa vprašanja,  številne orhideje pa so napolnile naše čute z barvno raznolikimi in umetelnimi  oblikami cvetov.
    Bukovniško jezero, ki je zavarovano območje in je del Krajinskega parka Goričko -  je bilo naša naslednja zanimiva postaja.  Jezero je nastalo z zajezitvijo potoka, saj na Goričkem ni naravnih stoječih voda.
    V njegovi okolici so bioenergetiki odkrili številne točke zemeljskega sevanja, ki blagodejno vplivajo na zdravje.
    Jezero zakrivajo  bukovi  gozdovi  -  sprehodili smo se pod visokoraslimi bukvami in se ustavljali na posameznih zdravilnih točkah. Pri kapelici sv. Vida, ki je v bližini jezera, je Vidov izvir z zdravilno vodo. V plastenke, ki smo  jih  v ta namen prinesli s seboj, smo si  izvira natočili vodo in jo vzeli s seboj na pot.
    Zdravilne točke, tihota in zračnost  gozda, sta nas vse  napolnila z energijo in dobro voljo.
    Naš zadnji ogled je bil v Filovcih, kjer smo se ustavili v Lončarski vasi, ki je muzej na prostem. Ustanovljen je bil z namenom, da se ohrani bogata lončarska tradicija v Prekmurju in tudi v samem Filovcu. Tu je  še v 20. stoletju delovalo preko 70 lončarskih mojstrov – danes pa je v vasi samo še eden.
    Ob prihodu v vas smo se zbrali okoli kopaste peči, ki so jo postavili pod streho, da je zavarovana pred dežjem in snegom. Prisluhnili smo razlagi o tem, kako poteka postopek žganja črne lončevine v stari kopasti peči, ki je grajena iz opeke , slame in zemlje. Lončarji so posušene izdelke nalagali v peč in  končni produkt te vrste žganja je redukcijska črna lončevina, ki je nizke poroznosti in zato uporabna, vendar je manj kakovostna od sodobnih industrijsko izdelanih keramičnih izdelkov.
    Danes je ta način žganja lončevine praktično že izumrl, zato je ohranjanje tradicije žganja v kopastih pečeh pomembno za ohranjanje naše kulturne dediščine.
    Ogledali smo si še panonske cimprače – to so brunarice,  v katerih so prebivali lončarji in so z zunanje in notranje strani  ometane z blatom in krite s slamo. Tla v notranjosti so praviloma iz zbite gline.
    Na koncu našega ogleda Lončarske vasi so nam predstavili še proces oblikovanja lončenega  izdelka (srednje velike vaze) na lončarskem vretenu.
    Sredi Kapelskih goric je bila še zadnja točka našega izleta –ustavili smo se v vinskem hramu v Okoslavcih, kjer smo se okrepčali s poznim kosilom in dobrim domačim vinom.
    Izlet v Prekmurje je potekal v zelo prijetnem vzdušju, vožnja je bila nenaporna, ogledi pa so potekali brez nepotrebnega čakanja in zamud. Prekmurje nas je očaralo s svojimi  grički, ravnicami, polji… Vse, kar smo si na naši poti ogledali, je vredno ponovnega ogleda !

    Sestavila:
    Vlasta Florjan