Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje

TEČAJ SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA


Marija Bešter je leta 1994 definirala znakovni jezik, da »kot glasovni jezik velja kretalni jezik za sredstvo sporazumevanja med ljudmi, osebe s slušno motnjo ga uporabljajo v različnih okoliščinah (npr. doma, v šoli, v službi, na sodišču ipd), in sicer tako za sporočanje najrazličnejših namenov, kot vsebin sporazumevanja.« Posebnost jezika in pridobivanje znanja na tem področju, skupaj s posebnostjo poučevanja SZJ kažejo, da je SZJ v Sloveniji res tuj jezik. To je predvsem zaradi tega, ker temelji na kulturi gluhih, njihovi identiteti in je jezik gluhih jezik, ki nam je tuj.
Tega tujega jezika smo se lotili v Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih Velenje. V septembru 2015 smo začeli s prvo, začetno stopnjo tečaja slovenskega znakovnega jezika. Tečajniki so se v večini prvič srečali s tem jezikom in, kot vedno doslej v začetnih tečajih, smo se spopadli s teoretičnim razumevanjem specifike jezika, zakaj je nekaj tako, kot je, zakaj je kakšen znak smiseln in opisen, veliko jih je pa dogovorjenih in nimajo s pomenom v slovenskem jeziku nobene povezave. Na začetni stopnji se tako srečamo z gluhoto, s kulturo gluhih, njihovim načinom razumevanja in upovedovanja stvari in sveta. Spoznamo vljudnostne izraze in pozdrave, da lahko vzpostavimo osnovni stik z gluhim. Na tečaj smo povabili gluhe osebe, s katerimi tečajniki vzpostavijo kratek dialog. Ker so gluhi ljudje izredno pripravljeni sodelovati, to ni težko. Zelo se potrudijo govoriti, zato je komunikacijska ovira manj opazna. Ko so bili tečajniki odvisni le od kretnje, ki so jo morali odgledati, je bila situacija popolnoma drugačna. Gre le za drugačen sistem kot je sistem govorjenega, besednega slovenskega jezika. A vseeno smo izgubili »strah« in nelagodje, ki največkrat botruje temu, da si slišeči ne upajo pristopiti h gluhim, saj se bojijo, da ne bodo znali, ne bodo zmogli, velikokrat je razlog tudi, da preprosto nočejo sprejeti drugačnega sistema sporazumevanja.
Začetni tečaj so v decembru 2015 opravili vsi tečajniki z odliko. V začetku je bilo veliko navdušenje, ko so se proti koncu tečaja začele kopičiti kretnje, so se začeli pojavljati dvomi, če bo šlo. In na koncu je šlo. Večina jih je izrazila željo po nadaljevanju in nadgradnji svojega znanja.
Večjo težavo smo imeli potem z organizacijo nadaljevalnega tečaja slovenskega znakovnega jezika, z drugo stopnjo. A naposled nam je z največjim veseljem uspelo. Po dolgem času smo v januarju 2016 v društvu organizirali drugo stopnjo, nadaljevalni tečaj slovenskega znakovnega jezika. Ta stopnja je res nadgradnja začetne, saj se začenjajo kristalizirati podrobnosti in drobne razlike v kretnjah, nič več ni uporabe univerzalne kretnje za posamezno poimenovanje, ampak je potrebno poznati natančne izraze. Lahko se pogovarjamo o različni hrani, pijači, o prostorih v stanovanju in o predmetih ter stvareh, ki se tičejo izobraževanja. Veliko, zelo veliko kretenj je novih in vse si je potrebno preprosto zapomniti, ni drugega. Ko se pogovarjamo z gluhim, največkrat nimamo pri sebi računalnika, kjer bi lahko poiskali v slovarjih ustrezno besedo, ki nam je ušla iz spomina, ali si je nismo zapomnili.
In tega so se tečajniki, katerih je bila manjša skupina, dobro zavedali, ko smo proti koncu v aprilu 2016 vadili in vadili.
Kot ponosna izvajalka lahko povem, da je bila skupina odlična. Nadebudna, željna znanja in velikokrat smo zašli s poti programa, a rdeča nit po nadgradnji znanja slovenskega znakovnega jezika nas je gnala proti cilju, proti izpitu, ki so ga vsi udeleženci opravili z odliko. Nismo gledali skozi prste, komisija, sestavljena iz izvajalke tečaja, druge tolmačice in gluhe osebe, je bila zahtevna in tečajniki so pokazali vse, kar so se naučili. Naučili so se zelo veliko.
Tisti, ki smo šli po tej poti učenja, vemo, kako težko je usvojiti vizualni sistem jezika, saj smo v življenju navajeni poslušati in manj opazovati in gledati. In koliko časa je potrebno vložiti v posamezni kretnjo, da se nam izide preprost stavek, misel…
Želja po naslednji stopnji ostaja, a malo je takšnih, ki si želijo vložiti toliko truda, kot ga zahteva tečaj slovenskega znakovnega jezika, če ga vzamejo resno in ne le kot zanimivost, da posameznik pozna nekaj besed in misli, da je to to. Upamo, da nam bo uspelo. V pristopu do učenja slovenskega znakovnega jezika se kaže odnos in spoštovanje do jezika, ki ni neko neurejeno mahanje, ampak točno strukturirana govorica rok, mimike obraza in gest, ki se sestavlja v jezik. Jezik, ki ima svoj čar, globok pomen pa predvsem v tem, da premosti komunikacijsko oviro med slišečim in gluhim svetom.

 

Darja FIŠER, tolmačica SZJ