SREČANJE GLUHIH IN NAGLUŠNIH SAVINJSKE REGIJE NA ROGLI, 25.6.2016

 

Bilo je lepo sobotno jutro. Z avtobusom smo se odpeljali proti Rogli, kjer smo imeli srečanje gluhih in naglušnih iz Slovenskih Konjic, Celja in Velenja. To je bilo naše prvo takšno srečanje. Seveda pa je treba povedati tudi zakaj so se naši predsedniki odločili, da bo tako. Davnega leta 1948 je bilo glavno društvo Savinjske regije v Celju. Ker so člani, ki niso bili iz Celja imeli težave zaradi oddaljenosti, saj takrat ni bilo lahko dobiti prevoz, pa tudi časa ni vedno bilo, so se v Velenju odločili, da se odcepijo od Celja ter ustanovijo svoje društvo, tako je tudi bilo leta 1963. Malo več časa je trajalo, da so se tako odločili tudi v Slovenskih Konjicah, in sicer leta 2001.Tako je vsako društvo šlo po svoji poti, ter pridobivalo svoje člane, pa vendarle smo ostali tesno povezani med seboj. Zato je bilo tudi današnje srečanje dokaz, da je temu res tako. Organizator je bilo društvo Slovenskih Konjic. Ker je njim Rogla najbližje, so to izkoristili in rezervirali piknik prostor v prelepi naravi. Seveda pa brez tekmovanja ni šlo. Zelo dobro so pripravili razne športne igre. Domače društvo in seveda Celjsko je bilo v veliki premoči, saj so imeli v svojih vrstah kar veliko mladih, mi iz Velenja smo žal mlade imeli doma. Pa vseeno je bilo lepo sodelovati, saj so tudi naši starejši člani pokazali, da niso kar tako. Čeprav smo osvojili tretje mesto, smo bili ponosni tudi na to. Kot rečejo, ni važno zmagati važno je sodelovati in mi smo sodelovati zaradi druženja, nobeno društvo pa ne zaradi  zmage. Čestitke gredo Celjskemu društvu za prvo mesto in seveda za osvojeni prehodni pokal. Naslednje leto nam bodo oni organizirali srečanje in s tem dali možnost, da pokal osvoji drugo društvo, ampak kot že rečeno, to ni cilj srečanja temveč druženje in tega se že zdaj veselimo. Mi v Velenju pa si srčno želimo, da naslednje leto gredo tudi mladi z nami, saj je to bolj namen, da se spoznavamo med seboj, se razvijajo nova poznanstva, morda se rodi tudi kakšna ljubezen, seveda pa teh možnosti nihče ne dobi če ostane doma.
Proti koncu našega druženja nam je tudi vreme malo zagodlo. Kljub temu nas to ni nič kaj dosti oviralo, saj smo bili v dobri družbi in zelo dobre volje. Na poti proti domu pa je tudi naš član Franc Jurko zelo pridno igral harmoniko, tudi zapeli so tisti najbolj pogumni, ni pa potreboval poguma Andrej Lesnjak, saj je pel kot slavček. Prehitro je bilo poti konec, bili smo že doma. Upam da bo na naslednjem druženju spet pel, imamo kar nekaj skritih talentov v društvu samo da jih najdemo pa bo spet veselo.

 

Milica Krašovec