MOJE ŽIVLJENJE

 

V družini sem se rodila kot četrti otrok in imela že dve sestri in brata. Za mano je prišel še en brat, tako da nas je bilo pet. Med sabo se nismo nikoli prepirali.
Bili smo delavska družina. Oče je delal v tovarni usnja Šoštanj, imel je redno delo, zato nismo bili nikoli lačni. Mati je vedno pekla bel kruh, da ga je oče lažje jedel; takrat namreč v tovarnah še ni bilo jedilnic.
V šolo sem šla leta 1938 v Kraljevini Jugoslaviji. Bila sem v tretjem razredu, ko je Hitler okupiral celo državo. To je bila diktatura brez primera. Vsa štiri leta okupacije sem hodila v nemško šolo, tako da mi še zdaj nemščina ni tuja. Kakor se vse enkrat konča, se je tudi ta druga svetovna vojna. Po dolgih štirih letih smo prišli pod SFRJ. Leta 1945 aprila meseca sta tukaj blizu nas v kraju Topolšica general Löhr in naš tovariš Ivan Dolničar podpisala kapitulacijo. S tem je bilo tudi konec vojne.
Leta so minevala, medtem sem se poročila. Z možem Stanetom sta se nama rodila dva otroka, hčerka Irma in sin Franci. Pozneje sem se zaposlila v tovarni gospodinjske opreme Velenje ter tam delala vse do upokojitve .
Nekaj kar ne bom nikoli pozabila, pa se mi je zgodilo 5. 2. 1973, ko sem šla zjutraj na vlak v Šmartnem ob Paki. Na poledeneli cesti sem tako nesrečno padla, da sem bila 48 ur v komi. Posledično sem izgubila vse čute razen vida. Ta mi še danes dobro služi. Vsako jutro, ko pride časopis Delo, ga preberem brez očal. Nekaj let po padcu sem dobila slušni aparat Neuroth.
Pa še nekaj moram povedati. Imam dva čudovita vnuka Barbaro in Grega, ki mi zelo veliko pomenita. Sta dobro izobražena, saj imata oba po dve diplomi. Barbara je študirala na FF v Ljubljani in uči na šoštanjski šoli angleščino, španščino pa poučuje na tečajih. Gregor je bil zlati maturant s Zoisovo štipendijo. Najprej je študiral mednarodne odnose na FDV v Ljubljani, nato pa je naredil še strojno fakulteto, tako da se sedaj vozi v Ljubljano v službo v podjetje Hella.
Jaz pa uživam življenje kot starostna upokojenka. Upam, da bom še kakšno leto. Kdo ve?
Za konec si bom izposodila še misel od blaženega škofa Anton Martina Slomška: »Pot življenja našega je kratka, a tega ne pove nobena pratka!«

 

Lepo vas pozdravlja,

 

Ana Konovšek