MISLI OB DNEVU SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA


Šele takrat, ko se družiš z gluhimi spoznaš kaj jim pomeni  kretnja. Ko sem sedela med njimi, sem jih poslušala, opazovala, občudovala  kako veseli so vsakega. Radi se objemajo, da te čutijo. Poznam nekaj osnovnih kretenj, čisto premalo da bi jih razumela. So se pa trudili, da so mi povedali o čem se pogovarjajo. Mislila sem si; dobro, da obstaja szj, ne vem kako bi se razumeli, če bi vsak po svoje kretal. Država mora sprejeti zakon, da je SZJ kot slovenščina v ustavi RS.
14.11 je praznik SZJ in v kinu Bežigrad v Ljubljani sem si ogledala film Lastovke letijo nizko. Nit filma so bile resnične zgodbe gluhih oseb in njihovih nekaterih slišečih otrok. Otroci so pri rosnih letih skrbeli za komunikacijo med starši in ustanovami, urejali telefonske klice, včasih pač ni bilo tolmačev, gluhega so se otepali. Ti otroci so imeli ukradeno mladost, tudi okolica jih ni sprejela, sramovali so se svojih staršev, v šoli so se norčevali iz njih, nekateri imajo še vedno čustvene posledice.
Do solz so me ganile zgodbe, kako so majne otroke pustili starši v zavodu za gluhoneme. Pridem takoj nazaj je rekla mama, pa je ni bilo več. Kakšen udarec, stres je bil za te uboge, izgubljene otroke. Zavod je bil včasih hiralnica za te otroke. Nekateri, ki so oglušeli v mladosti se spomnijo zvokov in imajo še vedno željo, da bi slišali, če drugega ne vsaj svoje otroke, vnuke, najbližje. Lahko so ponosni nase, da so kljub težkemu otroštvu, si v življenju ustvarili družine. Kljub vsemu je sedaj čar-žar v njihovih očeh, da so se izpostavili in vsem povedali, kaj jim je ležalo na srcu mnogo let.
S prepoznavnostjo se gluhi lažje vključijo v svet slišečih, čeprav je še veliko dela, da bi bili enakopravni državljani. Bodite močni in vztrajni. Rada vas imam.

 

 

                                                                                                                                                                                                                                 Irena Forštner