OBISKALI SMO UČENCE OŠ POLZELA

 
V OŠ Polzela se zavedajo, kako pomembno je že najmlajše seznanjati z drugačnostjo s katero se srečujemo v vsakdanjem življenju. Trudijo se izvesti aktivnosti preko katerih otroci na lastni koži doživijo, kaj pomeni biti oseba s posebnimi potrebami. Preko učenja z lastno izkušnjo otroci bolje razumejo posebne potrebe invalidov in so kot odrasli praviloma bolj strpni, z manj predsodki do drugačnih ljudi. 
 
Z veseljem smo se odzvali povabilu, da jih obiščemo in približamo problematiko izgube sluha.
 
K sodelovanju smo povabili predsednika društva Franca Forštnerja, gluho članico Marijo Varžič in tolmačko Duško Berločnik.  
 
Prijazno so nas sprejeli v tajništvu, nato pa odpeljali do glasbene učilnice, kjer nas je lepo pozdravila ravnateljica šole, gospa Bernardka Sopčič. Najprej smo se srečali z dvema oddelkoma šestih razredov, nato pa še z dvema. Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in na naše prijetno presenečenje so otroci vedeli, da je to govorica gluhih, Duška pa je tolmačica. Povprašali smo jih če vedo kaj pomeni biti gluh, naglušen. Učenci so bili na naš prihod zelo dobro pripravljeni in so vedeli že veliko stvari. 
 
Na otrokom primeren način smo jim razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Ves čas smo jih tudi vključevali v našo predstavitev in doživeli smo pozitivne odzive. Ogledali smo si film, ki smo ga posneli v društvu in prikazuje težave s katerimi se soočajo osebe z izgubo sluha, načine kako pristopiti k njim ter njihove možnosti, pravice. Marija in Franc sta jim na podlagi lastne izkušnje povedala kako živita z izgubo sluha. Prejela sta veliko zanimivih vprašanj. Spregovorili smo o vzrokih izgube sluha in jih opozorili na dejstvo kako pomemben je sluh. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z izgubo sluha lajšajo vsakdanje življenje. Nad njimi so bili zelo navdušeni, 
prav tako nad enoročno abecedo in nekaj enostavnimi kretnjami, ki smo se jih skupaj naučili. Za konec smo jim povedali kaj je pomembno za čim lažjo komunikacijo z osebo, ki ne sliši dobro.
 
Namen, da učencem predstavimo gluhoto- nevidno invalidnost je bil dosežen. Izvedeli so veliko novega, izkušnja pa jim bo popotnica za naprej. 
Tudi za nas je bilo to zelo prijetno doživetje in vedoželjnost otrok nas je pozitivno presenetila.
 
Veseli smo, da smo prispevali k spoznavanju drugačnosti in otrokom približali svet tišine. 
 
 
Urška Jakop