PREDSTAVITEV KNJIGE Moja Pot

 
Tokrat smo v naši sredini gostili Admiro Robin. To je močna energična ženska, ki ne dovoli da bi invalidnost zapirala polno življenje. Je prostovoljka, ki je pred 10 leti prišla v Slovenijo, vendar, kot sama pravi, je življenje tu začela, ko je prišla v Velenje.
Njena življenjska zgodba nas je vse presunila, a hkrati navdušila. Saj nam je pokazala, kaj vse je mogoče. Invalidnost ni ovira.
Vse to, kar nam je povedala in še več najdemo v njeni knjigi »Moja pot«. Z izdajo te knjige namreč želi spodbujati solidarnost in predstaviti prostovoljstvo kot način socialne, kulturne in jezikovne integracije najrazličnejših ranljivih družbenih skupin.
 
Edita Kos Martinšek
 

IZDELAVA IKEBAN


1.november, dan spomina na mrtve, je praznik, na katerega se spomnimo tudi v našem društvu.
Tudi letos smo dan pred praznikom ustvarjali ikebane.
V veliko pomoč nam je bilo Cvetličarstvo Deberšek Polak. Le-ti so poskrbeli za vse, kar se potrebuje pri izdelavi ikeban.

Tako za zelenje, ki je osnova vsake ikebane, kot tudi za cvetlice.

Pri delu smo uporabili svojo ustvarjalnost in izdelali krasne kreacije.

S ponosom smo jih postavili na grobove, v spomin na vse tiste, ki jih ni več z nami.
Hvala društvu za podporo pri izvedbi delavnice.

 

Edita Kos Martinšek

 

SUPER IZLET V SARAJEVO

 

Dne 10. 10. 2019 smo se člani Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje podali na tridnevni izlet v Sarajevo s turističnim avtobusom in spremstvom vodiča.
Na pot smo se podali v poznih večernih urah. Naš prvi cilj je bil Igman in Bjelašnica, kjer smo si ogledali prizorišča olimpijskih iger izpred 31 let. V dopoldanskih urah smo prispeli v najbolj zanimivi del Sarajeva Baščaršijo, si ogledali znamenitosti in poskušali odlične specialitete. Seveda smo poskusili tudi čevapčiče, saj na splošno velja, da kdor jih ne poskusi je kot, da sploh ni bil v Sarajevu. Večerjali in prenočevali smo na obrobju mesta.
Naslednji dan smo pot nadaljevali proti Konjicu in si ogledali znameniti Titov bunker, katerega namen je bil, da se v primeru atomskega napada vanj zateče Josip Broz Tito s svojimi ožjimi sodelavci. V Jablanici smo si ogledali porušen most čez Neretvo, kjer je potekala znamenita bitka za ranjence. Sledila je pot ob vijugasti strugi Neretve v Mostar. Tu smo si ogledali najbolj obiskano znamenitost, most iz leta 1566. Z vodičem smo se sprehodili po starem mestnem jedru. Sicer pa je Mostar biser, ki ga je težko opisati.
Tretji dan smo mimo Prozora nadaljevali pot na Ramsko jezero. Na enem od številnih polotokov, ki globoko segajo v jezero se nahaja Muzej Franjevačkog samostana in cerkev Device Marije. Jezero je tako zelo lepo, da bi o njem lahko pisal kot o neizmerni naravni lepoti, pa ne bi bilo prav, ker je umetno, nastalo z zajezitvijo reke Rame. Pot je nas peljala v Jajce, znamenitost iz časa druge svetovne vojne, kjer se je 29. novembra rodila Jugoslavija. Čudovito mesto, s prekrasnimi hišami iz turškega obdobja, s slapovi reke Plive in mesto, kjer se zlivata reki Vrbas in Pivka. Prava paša za oči in vtisom, ki zvesto spremlja človeka. Sprehajali smo se po mestu, si privoščili pivo, čevapčiče ali kosilo. Po kanjonu reke Vrbas smo pot nadaljevali proti Banja Luki, si privoščili druženje ob obilni malici in nato proti domu.
To tridnevno potovanje je bilo res zanimivo, prisrčno prepletanje ogleda pomembnih krajev naše zgodovine, nedavno doživetih dogodkov ob razpadu Juge in uživanje v gostoljubju domačinov ter dobre hrane. Moram reči, da sem pozitivno presenečena nad kraji in ljudmi, katere smo srečevali. Čevapčiči so res najboljši v Mostarju, ampak tudi čez burek na Bačaršiji ga ni. Res sem se imela super in dala možgane na off. Nismo se osredotočili samo na »glavne turistične atrakcije«, ampak smo videli tudi drugi del Bosne – njihove vdih vzbujajoče lepote narave.
Hvala za vodenje, brez vodičevega zanosa bi najbrž marsikatera znamenitost ostala našim očem skrita.

 

V Velenju, oktober 2019

Milja Krajnc

 

 

GLEDALIŠKI FESTIVAL V IZOLI

 
26. oktober. Čudovit sončen jesenski dan. Člani MDGN Velenje smo se odpravili na pot proti morju. Namreč danes je v prelepem obmorskem mestu Izola »Gledališki festival gluhih.«
Ob avtocesti so naši pogledi krožili po pokrajini, ki je ob sončnih žarkih še bolj poudarila jesenske barve drevja katerih barve listja so se prelivale od zelene, zlato rumeno do rdeče barve. Edino Nanos je nas svojem vrhu bil odet v meglo. Približevali smo se točki, kjer se po dveh urah vožnje vidi morje na katerem so se v daljavi zibale jadrnice z belimi jadri.
Po dobrem kosilu smo se sprehodili ob obali. Morje je bilo mirno. V marini so bile privezane jadrnice, sonce pa je poskrbelo, da so njihove sence še bolj poudarile njihovo veličino.
In prišel je čas razloga našega prihoda v Izolo. Namreč ob šestnajstih se je v Kulturnem domu Izola pričel: »Gledališki festival gluhih.« Dvorana se je kaj hitro napolnila, saj smo prišli iz različnih krajev Slovenije. Prijavljenih je bilo šest gledaliških skupin, ki so s svojimi igrami uprizorili različne igrokaze.
Tudi naša Velenjska gledališka skupina je uprizorila predstavo » Čarodej «, ki prikaže čarodeja, ki na železniški postaji s pomočjo hipnoze odtuji od čakajočih potnikov različne predmete (ure, prstane,…) Ker pa je bil naš čarodej pošten človek, je po končani hipnozi vsem vrnil odtujene stvari.
Vse te predstave so uprizorili gluhi in naglušni v znakovnem jeziku, ki pa je bil povezan z uporabo rok, mimiko obraza, ustnic in gibi telesa. Vendar predstavo niso razumeli samo tisti, ki ne slišijo, ampak tudi tisti ki slišijo, saj so bile uprizorjene tako, da so bile razumljive za vse.
Na koncu prireditev pa sta na oder prišla dekle in fant, ki sta v znakovnem jeziku povedala pesem o prijateljstvu. Prelep zaključek festivala, saj se v takšnih okoliščinah spletejo prijateljstva. In kaj je lepše kot imeti ob sebi prijatelja, pa naj bo ta gluh, slep, invaliden ali kakor koli drugačen. Prijatelj je prijatelj.
V poznih urah smo se vračali domov, v mnogih od nas pa bo dolgo ostal lep spomin na čudovit jesenski dan.
 
 Pavla Helena Račić
 
 

LOKO LOKO POHOD

 

To sredo smo se v velikem številu odpravili na krajši pohod na kmetijo Loko-loko v Lukovici. Dan je bil krasen, ravno prav za to. Ko smo prispeli na cilj, nas je že pričakovala lastnica kmetije Marija Irman, z domačo kapljico. Za začetek je bil to doma varjen viski, hruškovec in borovničevec.
Zbrane je pozdravil predsednik Franc Forštner in se zahvalil Mariji za gostoljubje. Nato smo si ogledali pivovarno, izvedele smo veliko o načinu pridelave piva in viskija.
Kmetija ima ohranjeno tudi star način pridelave žganja, vendar je le-to samo še kot muzej. Pravi muzej je tudi senik, na katerem imajo zbrana razna orodja in predmete, ki so se včasih uporabljala pri delu na kmetiji. Z veseljem smo si ogledali stvari, ki jih že dolgo nismo videli, nekaterih niti nismo poznali.
Nato smo se posedli okrog velikih hrastovih miz, v prijetnem ambientu. Poleg narezka je odlično šlo domače pivo. Res smo uživali. Za konec nam je Irena Forštner pripravila sladko presenečenje – domačo potico.
Ko se je sonce začelo spuščati, smo se počasi odpravili v dolino. Obloženi z lepimi vtisi in dobro kapljico smo se vračali proti domu.
Kmetijo smo obiskali že drugič in glede na prijetne vtise, se bomo verjetno še kdaj vrnili.

 

Edita Kos Martinšek

 

 

 

OBISKALI SMO OTROKE V VRTCU REČICA OB SAVINJI

 

V vrtcu Rečica ob Savinji, v skupini petletnikov, so se v mesecu oktobru pogovarjali o drugačnosti in različnih vrstah invalidnosti. Trudijo se izvesti aktivnosti preko katerih otroci na lastni koži doživijo, kaj pomeni biti oseba s posebnimi potrebami. Z veseljem smo se odzvali povabilu, da jih obiščemo in predstavimo gluhoto.
K sodelovanju smo povabili predsednika društva Franca Forštnerja, gluho članico Marijo Varžič in tolmačko Duško Berločnik.
Otroci so nas prijazno sprejeli in z radovednostjo spremljali kaj se bo dogajalo. Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in razložili, da je to posebna govorica, ki jo za sporazumevanje uporabljajo gluhi. Povprašali smo jih če vedo kaj pomeni biti gluh, naglušen. Otroci so z nami podelili različna mnenja in izkušnje.
Na otrokom primeren način smo jim razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Prebrali smo zgodbico o zajčku Binetu in fantku Pavlu, ter se pogovarjali o tem zakaj potrebujemo ušesa in zakaj je sluh zelo pomemben. Marija in Franc sta jim na podlagi lastne izkušnje povedala kako živita z izgubo sluha. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z izgubo sluha lajšajo vsakdanje življenje. Opozorili smo jih, da pazijo na svoja ušesa, sluh. Skupaj smo se naučili enoročno abecedo in nekaj enostavnih kretenj.
Ker so bili zelo pridni sta jih obiskala tudi zmajček Tiho in morska deklica Mimi. Pred našim prihodom so prebirali knjigo o zmajčku in morski deklici, ki se sporazumeva s pomočjo rok. Navdušeni so bili, da so si lahko ogledali še lutkovno predstavo.
Otroci so se nam na koncu prijetno zahvalili in namen, da jim predstavimo gluhoto ter svet tišine je bil dosežen. Izvedeli so veliko novega, izkušnja pa jim bo popotnica za naprej.


Urška Jakop

 

 

DRUŽABNO SREČANJE ČLANOV

 

V MDGN Velenje vsako sredo v popoldanskem času organiziramo razne aktivnosti, kot so predavanja, delavnice, razna srečanja skupin za samopomoč naglušnih Barbara, skupine s polževimi vsadki Kohlerji in druge aktivnosti. Velikokrat nas preseneti kdo, ker niti ne pričakujemo z kakšno pogostitvijo ob rojstnem dnevu, odhodu med upokojence ali kaj drugega. Skratka v društvu nikoli ni dolgčas vedno se kaj dogaja, zato člani radi prihajajo saj so vedno lepo sprejeti. Če nič drugega nas podpredsednica Milica ali članica Sonja presenetiti z kakšnim pecivom ali peko palačink.

V sredo 17. 10. 2019 pa je v društvo prišla naša častna članica Martina Dobnik, ki je praznovala 80 rojstni dan. Prijetno nas je presenetila z pogostitvijo in seveda smo ji vsi zaželeli veliko zdravja in sreče ter veselja. S strani društva smo ji podarili majhno pozornost. Videti je bila srečna vesela in nasmejana. Martina zelo rada pride v društvo in je članica že od vsega začetka. Rada gre z nami na izlet, na mednarodni dan gluhih in kadar ima čas se vedno udeleži aktivnosti. Posebej rada gre na likovno kolonijo pod okriljem ZGNS, ali društva, ki to organizira. Letos je to kolonijo obiskala skupaj z še tremi člani društva pod okriljem DGN Krško in ZGNS ,saj zelo veliko slika in ustvarja tudi doma. To sredo je res bilo lepo in pestro, saj se je oglasila tudi prejšnja sekretarka Janja Kranjc, ki prišla iz daljne Anglije na kratek dopust. V društvu je bil pravi živžav, saj so bile tudi vaje gledališke skupine in še marsikaj.

Hvala Martini za prijetno presenečenje in Janji za obisk ter vsem, ki imate društvo za svoj drugi dom.

Franc Forštner


Ob sredah popoldan je v MDGN Velenje »naš« dan. Navajeni smo, da je takrat tukaj največ članov. Marsikdo se veseli srede, saj ve, da bo v društvu srečal prijatelja.
Velikokrat imamo na ta dam kakšna zanimiva predavanja ali delavnice.
Najbolj veselo pan je kadar kaj praznujemo – rojstne dneve, obletnice, razne dosežke.
Druženje v sredo, 17. 10. 2019 je bilo nekaj posebnega. Praznovala je naša dolgoletna članica Dobnik Martina. Praznovanje je bilo še posebej slavnostno, saj je praznovala že svoj 80. rojstni dan.
Veseli smo, da naši člani z nami delijo svoje najlepše trenutke in se vedno znova radi vračajo k nam.

Edita Kos Martinšek

 

TEST HOJE

(okoli Škalskega jezera)

 

V sredo, 9.10.2019 smo se zopet »pomerili« v hoji okrog jezera. Hoja in opravljen test hoje nam da sliko o naši telesni pripravljenosti, zato so se ga nekateri naši člani udeležili že večkrat.

Za vzdrževanje zdravja naj bi vsak 5 x tedensko opravljal 30 minutno vadbo zmerne intenzivnosti ali visoko intenzivno 3 x tedensko vsaj 25 minut.

S testom hoje se določi točno koliko je teh vaj in kakšne intenzivnosti, da dosežemo optimum za svoje telo.

Pred testom so nam predstavnice iz Centra za krepitev zdravja v Velenju izmerile pritisk in zaradi previsokega pritiska se dva udeleženca nista mogla udeležiti hoje. Z njima se je opravil individualni razgovor in svetovanje. Tudi vsem ostalim so po opravljeni hoji svetovale na podlagi analize testa hoje.

Veseli smo, da s Centrom za krepitev zdravja Velenje tako dobro sodelujemo in da se zopet kmalu srečamo na kakšni delavnici o zdravi prehrani ali telovadbi.

                                                                                               Edita Kos Martinšek

 

MDGN Velenje je s Centrom za krepitev zdravja omogočilo, da smo člani društva opravili test hoje.
Zbrali smo se pri ribiški koči v Velenju. Pričakale so nas zdravstvene delavke in predstavnica našega društva.
Prišlo je kar nekaj članov in po uvodnem pozdravu se je začelo merjenje krvnega tlaka. Dobili smo tudi izkaznico na kateri je pisalo » ali sem fit?« . Na podlagi meritev so določili primeren test od 6 min do 2 km.
Sledila je telovadba, s katero smo se ogreli in tako pripravili na pohod okrog jezera.
Udeleženci smo bili zadovoljni s svojimi rezultati.
Hvala vsem za organizacijo.


Sonja Triglav

 

 

 

 

 

 

TEČAJ OŽIVLJANJA ZA GLUHE

 

V začetku meseca oktobra smo v društvu izvedli tečaj izvajanja temeljnih postopkov oživljanja za gluhe. Na nas se je obrnil, gospod dr. Matej Strnad, ki je vodja projekta tečaj oživljanja za gluhe. Gre za znanstvenoraziskovalni projekt: Kako naučiti gluhe temeljnih postopkov oživljanja z uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja (TPO z AED). Dosedanji protokoli za učenje TPO z AED so narejeni za slišeče ljudi in pri prepoznavanju ljudi v srčnem zastoju je sluh zelo pomemben (npr. prepoznava dihanja s poslušanjem, klic na 112, vizualno ali slušno sledenje navodilom AED,....). Zato so se odločili, da bi bilo potrebno opraviti spremembe in prilagoditve osnovnega protokola za učenje oživljanja za gluhe. Še prej pa morajo po društvih izvesti delavnice in pridobiti podatke.


V društvu sta nas obiskala dr. Matej Strnad in dr. Vida Vrečar. Na začetku delavnice sta s pomočjo vprašalnikov preverila koliko gluhi poznajo temeljne postopke oživljanja in uporabo AED. Sledil je teoretični del, kjer smo spoznali kako izvajati tpo. Gluhi pa so potem še v praksi, na lutkah, tudi preizkusili pridobljeno znanje.


Tovrstna predavanje so za gluhe izjemno pomembna in koristna. Veseli pa smo, da bomo pripomogli tudi k določenim pozitivnim spremembam na tem področju.

 

Urška Jakop

 

 OBISKALI SMO UČENCE OŠ POLZELA

 
V OŠ Polzela se zavedajo, kako pomembno je že najmlajše seznanjati z drugačnostjo s katero se srečujemo v vsakdanjem življenju. Trudijo se izvesti aktivnosti preko katerih otroci na lastni koži doživijo, kaj pomeni biti oseba s posebnimi potrebami. Preko učenja z lastno izkušnjo otroci bolje razumejo posebne potrebe invalidov in so kot odrasli praviloma bolj strpni, z manj predsodki do drugačnih ljudi. 
 
Z veseljem smo se odzvali povabilu, da jih obiščemo in približamo problematiko izgube sluha.
 
K sodelovanju smo povabili predsednika društva Franca Forštnerja, gluho članico Marijo Varžič in tolmačko Duško Berločnik.  
 
Prijazno so nas sprejeli v tajništvu, nato pa odpeljali do glasbene učilnice, kjer nas je lepo pozdravila ravnateljica šole, gospa Bernardka Sopčič. Najprej smo se srečali z dvema oddelkoma šestih razredov, nato pa še z dvema. Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in na naše prijetno presenečenje so otroci vedeli, da je to govorica gluhih, Duška pa je tolmačica. Povprašali smo jih če vedo kaj pomeni biti gluh, naglušen. Učenci so bili na naš prihod zelo dobro pripravljeni in so vedeli že veliko stvari. 
 
Na otrokom primeren način smo jim razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Ves čas smo jih tudi vključevali v našo predstavitev in doživeli smo pozitivne odzive. Ogledali smo si film, ki smo ga posneli v društvu in prikazuje težave s katerimi se soočajo osebe z izgubo sluha, načine kako pristopiti k njim ter njihove možnosti, pravice. Marija in Franc sta jim na podlagi lastne izkušnje povedala kako živita z izgubo sluha. Prejela sta veliko zanimivih vprašanj. Spregovorili smo o vzrokih izgube sluha in jih opozorili na dejstvo kako pomemben je sluh. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z izgubo sluha lajšajo vsakdanje življenje. Nad njimi so bili zelo navdušeni, 
prav tako nad enoročno abecedo in nekaj enostavnimi kretnjami, ki smo se jih skupaj naučili. Za konec smo jim povedali kaj je pomembno za čim lažjo komunikacijo z osebo, ki ne sliši dobro.
 
Namen, da učencem predstavimo gluhoto- nevidno invalidnost je bil dosežen. Izvedeli so veliko novega, izkušnja pa jim bo popotnica za naprej. 
Tudi za nas je bilo to zelo prijetno doživetje in vedoželjnost otrok nas je pozitivno presenetila.
 
Veseli smo, da smo prispevali k spoznavanju drugačnosti in otrokom približali svet tišine. 
 
 
Urška Jakop