DAN ŽENA

 

Kot vsako leto je tudi tokrat Franc poskrbel za praznovanje dneva žena. V Hotelu Paka so nam zelo praznično pripravili mize, prostor se je počasi polnil. Ženske so se udeležile praznovanja v res velikem številu, saj že dobro vemo, da se bomo imele lepo ob druženju. Francove rožice, ki jih dobimo, so vsako leto lepše. Že v uvodnem pozdravu je Franc poskrbel za smeh, in si prislužil aplavz. Ni pa napovedal programa ampak samo namigni, da se pustimo presenetiti. In res, za popolno presenečenje je poskrbela naša namestnica sekretarke JANJA. Povabila je čisto pravega čarovnika, tega še nismo imeli. Seveda smo bile ženske kot ženske zelo radovedne kaj bo. Moram priznati, da nam je Vladimir Mikek pripravil zares čudovit nastop, kaj takega ne vidiš vsak dan. Janja hvala, ideja ti je bila enkratna. Po programu, je bila na vrsti izredno dobra večerja s sladico. Zadovoljne in veselo nagajive smo se družile in zabavale kot že dolgo ne. Zares smo imele praznovanje kot se spodobi in Franc bi verjetno rekel kot si ga ženske zaslužimo.
Za konec kaj naj rečem drugega kot Franc iskrena hvala, da nam vsako leto ta dan narediš nepozaben. Še enkrat hvala v imenu vseh žensk, ki smo se odzvale ter prišle na prelepo druženje.

 

Milica Krašovec

 

KOMUNIKACIJA ALI KAKO NAJ TO POVEM, 22.2.2017

 

V sredo, 22.2.2017, smo se člani društva zbrali v prostorih društva ob 16.30 uri, da bi poslušali poučno in zanimivo predavanje o komunikaciji, ki vpliva na medsebojne odnose in posledično tudi na naše zdravje in počutje. Predavala je gospa Janja Rednjak iz Društva za harmonijo življenja CarpeDiem. Predavanje se je pričelo s pozdravom predsednika društva, ki se je vsem zahvalil za udeležbo in med nami pozdravil predavateljico.
Med predavanjem smo obravnavali osebnostne in vedenjske kritike, ter kako se odzovemo nanje. Osebnostne kritike vzamemo zelo resno in nas lahko velikokrat bolijo, saj se nanašajo na naš karakter, na nas kakršne smo kot oseba. Nihče nas kot osebo nima pravice spreminjati, zato so te kritike nekorektne. Vedenjske kritike pa so tiste, ki so dobrodošle, če so konstruktivne in imajo konkretno podlago. Nanašajo se na naše vedenje, ki ga lahko spreminjamo. Zavedati pa se moramo, da marsikdaj ne vemo, da počnemo nekaj narobe dokler nas nekdo ne pokritizira in to ozavestimo in spremenimo. Dotaknili smo se tudi realnih in nerealnih kritik. Nepravilna kritika je na primer »Kaka packa si«. Oseba, ki sprejme to kritiko ne ve, kaj je naredila narobe, zato je takšna kritika neprimerna in nepravilna. V tem danem primeru bi bila pravilna kritika »Nisi pospravila sobe«. Pomembno je, da v danem trenutku, ko nekdo naredi nekaj narobe, podamo konkretno in natančno kritiko.
Menim, da je bilo predavanje zelo zanimivo in verjamem, da bo slišano marsikomu v življenju koristilo. Ljudje smo namreč družabna bitja in je zato komunikacija za nas poglavitnega pomena.

 

Nasvidenje do prihodnjič,
Janja Krajnc

 

 

V društvu zares Franc z pomočjo Janje in Irene skrbi, da nam približa čim več novosti in seveda doseže tudi to, da se zamislimo sami nad sabo. Kljub njegovim mnogim obveznostim poskrbi za nas. Tako nam je pripravil predavanje na temo: KOMUNIKACIJA ALI KAKO NAJ POVEM.
Ja, že v drugo nam je Janja prišla predavat. V sredo nam je predavala o čisto življenjskih napakah v komunikaciji. Skozi celo njeno predavanje smo se lahko našli v tem, kakšne napake delamo. Čudovito nam je z besedo predstavila kako in kdaj naredimo veliko napak in tudi žalitev v svoji okolici in nam ljubim osebam. Mnogokrat je res potrebno, da ti nekdo tretji odpre oči, ter te opozori na tvoje napake, kajti sami si jih nikoli ne priznamo. Ob njenih besedah smo mnogi kar zadržali dih saj so nam bile napake povedane na glas. Udeležba je bila res velika, vmes pa je bilo tudi malo smeha. Čas je prehitro minil. Janja, hvala ti! Veliko si nas naučila in upam, da še prideš s kakšnimi izkušnjami med nas in nam spet približaš, kako si lahko olajšamo sami življenje.

 

Milica Krašovec

 

POTOPISNO PREDAVANJE

 


V sredo 15.2.2017 smo v društvu dobili poseben obisk, in sicer so prišli snemalci RTV Slovenije, ki so snemali prispevek o življenju s polžkovim vsadkom. Naš predsednik Franc je najprej opravil intervju, nato pa so ostali še na njegovem potopisnem predavanju o Bruslju. S soprogo Ireno sta se namreč skupaj z županom občine Šmartno ob Paki in drugimi povabljenimi udeležila tridnevne dogodivščine. Najprej so se odpravili do Nürnberga, drugega največjega mesta v nemški deželi Bavarski, ki leži ob reki Pegnitz. Namestili so se v hotelu in odšli na ogled mestnih znamenitosti. Naslednji dan so pot nadaljevali proti evropski in belgijski prestolnici Bruselj, ki je z okoli milijon prebivalci največje belgijsko mesto. Po namestitvi v hotelu so si ogledali njegove znamenitosti, kot so Mannekin Pis, mestna katedrala, Atomium, mestni trg ipd. Evropski parlament so si ogledali naslednji dan. Tam jih je pričakal evropski poslanec Igor Šoltes. V dvorani za goste so imeli kratko predstavitev Evropske unije in parlamenta. Evropska unija trenutno šteje 28 držav članic, 6 držav pa čaka na pristop. Na območju Evropske unije živi 507.416.607 prebivalcev.

Potovanja po svetu predstavljajo privlačno tematiko, kar se je odrazilo tudi v velikem številu prisotnih članov. Menim, da je bilo predavanje zelo zanimivo, seveda pa so snemalci RTV Slovenije dogajanje še dodatno popestrili s svojo prisotnostjo.


Nasvidenje do prihodnjič,

Janja Krajnc

 

OBISK ČLANICE


V četrtek, 26.1.2017, sva se s predsednikom Francem odločila, da obiščeva našo članico Jožefo Kladnik. Pridružili so se nama gospod Franjo Naraločnik, župan občine Ljubno in naša aktivna člana Marija Varžič in Stanko Kolar. Ker Stanko zelo dobro pozna njeno družino, se je dogovoril za obisk in skupaj smo se odpravili k dobrovoljni in nasmejani Jožefi, ki bo letos dopolnila 95 let. Pripovedovala nam je zgodbe iz svojega življenja. V svoji mladosti je skupaj z 8 brati in sestrami živela na višje ležeči kmetiji, dokler se ni preselila na domačijo, kjer živi še danes. Pomagat je hodila na eno kmetijo na Smrekovcu, do katere je hodila uro in pol. V času vojne je pripravljala hrano in jo nosila partizanom v bolnišnico. V tistem času je najmlajši brat umrl v snežnem plazu. Povedala je, da sta k njej prišla dva partizana, da bi ji prenesla žalostno novico a si nista upala, saj je nista želela užalostiti, ko sta jo slišala peti ob pletenju košare. Ob zgodbah pa smo se okrepčali tudi z domačimi dobrotami, ki nam jih je pripravila njena snaha. Prepričana sem, da bo ta obisk vsem ostal v zelo lepem spominu.

 

S prijaznimi pozdravi,
Janja Krajnc

 

MOJE ŽIVLJENJE

 

V družini sem se rodila kot četrti otrok in imela že dve sestri in brata. Za mano je prišel še en brat, tako da nas je bilo pet. Med sabo se nismo nikoli prepirali.
Bili smo delavska družina. Oče je delal v tovarni usnja Šoštanj, imel je redno delo, zato nismo bili nikoli lačni. Mati je vedno pekla bel kruh, da ga je oče lažje jedel; takrat namreč v tovarnah še ni bilo jedilnic.
V šolo sem šla leta 1938 v Kraljevini Jugoslaviji. Bila sem v tretjem razredu, ko je Hitler okupiral celo državo. To je bila diktatura brez primera. Vsa štiri leta okupacije sem hodila v nemško šolo, tako da mi še zdaj nemščina ni tuja. Kakor se vse enkrat konča, se je tudi ta druga svetovna vojna. Po dolgih štirih letih smo prišli pod SFRJ. Leta 1945 aprila meseca sta tukaj blizu nas v kraju Topolšica general Löhr in naš tovariš Ivan Dolničar podpisala kapitulacijo. S tem je bilo tudi konec vojne.
Leta so minevala, medtem sem se poročila. Z možem Stanetom sta se nama rodila dva otroka, hčerka Irma in sin Franci. Pozneje sem se zaposlila v tovarni gospodinjske opreme Velenje ter tam delala vse do upokojitve .
Nekaj kar ne bom nikoli pozabila, pa se mi je zgodilo 5. 2. 1973, ko sem šla zjutraj na vlak v Šmartnem ob Paki. Na poledeneli cesti sem tako nesrečno padla, da sem bila 48 ur v komi. Posledično sem izgubila vse čute razen vida. Ta mi še danes dobro služi. Vsako jutro, ko pride časopis Delo, ga preberem brez očal. Nekaj let po padcu sem dobila slušni aparat Neuroth.
Pa še nekaj moram povedati. Imam dva čudovita vnuka Barbaro in Grega, ki mi zelo veliko pomenita. Sta dobro izobražena, saj imata oba po dve diplomi. Barbara je študirala na FF v Ljubljani in uči na šoštanjski šoli angleščino, španščino pa poučuje na tečajih. Gregor je bil zlati maturant s Zoisovo štipendijo. Najprej je študiral mednarodne odnose na FDV v Ljubljani, nato pa je naredil še strojno fakulteto, tako da se sedaj vozi v Ljubljano v službo v podjetje Hella.
Jaz pa uživam življenje kot starostna upokojenka. Upam, da bom še kakšno leto. Kdo ve?
Za konec si bom izposodila še misel od blaženega škofa Anton Martina Slomška: »Pot življenja našega je kratka, a tega ne pove nobena pratka!«

 

Lepo vas pozdravlja,

 

Ana Konovšek

 

DELAVNICA PRESENEČENJA

 

Že doma sem študirala, kaj nam Milica pripravlja. Verjetno bo kaj pekla sem si dejala, mogoče bo pekla kakšen posladek. Ko sem prišla v društvo ni nič dišalo, le na mizi so nas čakale velike pole z logotipom društva, koluti špag in lepila. Vsi smo pisano gledali kaj je to. Milica se je muzala in se nam smejala, ja darilne vrečke bomo delali za društvo. Postopek, ki nam ga je kazala sploh ni bil enostaven. Kar nekaj časa smo porabili, da smo osvojili tehniko in da smo dojeli kako vse skupaj sestaviti. Vsi so se strinjali, da delo prepustimo strokovnjakinji Milici. Vendar enih dvajset smo vseeno sestavili in dokončali. Marina je nalepila strani, Sonja je lepila karton za ročaje, Ivan je držal papir, Franc K. je lepil dno, Ševala, Hava, Ružica, Nada so rezale špago in delale vozle, ostali so sodelovali kjer je bilo potrebno. Slava je pomagala sestavljat in lepit vrečke skupaj. Na koncu smo bili ponosni, da nam je uspelo. Franc K. je povedal, sem mislil, da bomo presenečeni, da bomo jedli, pa pili in tudi smo, tudi za to je poskrbela Milica, nekaj sem prinesla tudi jaz. Na koncu je bilo presenečenje res popolno in je bila koza cela in volk sit. Presenečenje je bilo popolno, darilne vrečke pa seveda pridejo prav čez celo leto, pri raznih obiskih članov, županov za razne dogodke, proslave itd.

Irena Forštner

 

Poučna in ustvarjalna delavnica, ki jo je pripravila naša članica Milica mi je bila v popolno presenečenje. Predvsem sem hvaležen vsem, ki imajo ideje in želijo v društvu kaj narediti, pomagati ter mene in sekretarko razbremeniti, ter presenetiti. Kljub temu, da nisem imel veliko časa za pomoč pri tej delavnici zaradi razgovora za druge zadeve, sem večkrat pogledal kako in kaj se dogaja, videl sem, da je zadeva odlična, predvsem pa, ker smo darilne vrečke do sedaj vedno kupovali in tiskali logotip in tudi niso tako poceni.  Pošalil sem se, sedaj imamo vrečk dovolj samo, da bomo imeli kaj vanje dati. Tudi pecivo je bilo tako kot vedno slastno in okusno. Hvala in še več takšnih presenečenj od ostalih želim, Milica  in še kdo me je do sedaj s svojo iznajdljivostjo, presenečanji in delom prepričala.

Franc Forštner

 

 ZAKLJUČEK LETA 2016

 

V društvu se je vodstvo odločilo, da člane popelje na zaključek v gostišče volk v Plešivcu. Tam nas je predsednik Forštner s svojo ekipo pozdravil, zaželel dobrodošlico in od članov zahteval veliko dobre volje. Predsednik je poskrbel za muzikanta, ki nam je igral. Pri predsednikovi mizi je bil tudi učitelj plesne šole. Naučil nas je nekaj plesnih korakov v modernem ritmu. Člani smo bili presenečeni, kako je elastičen, kot bi imel polomljene kosti. Po večerji ter nekaj taktih muzike, se je predsednik odločil nagraditi svoje člane, ki so mu pomagali pri pripravi delavnic, ki jih ni bilo malo. Gledališka skupina je pripravila dve igri. Ena je bila Fina Gospa, druga Radar na cesti. Nadaljevali so s šalami. Bil je tudi skeč pobiranja piškotov. Ure so hitro tekle, zato smo se proti jutru odpravili na avtobus in se odpeljali proti domu.

 

Še enkrat hvala gospodu predsedniku in njegovi ekipi.

  

Sonja Triglav

DJEMBE, 11.1.2017


V sredo 11.1.2017 smo v prostorih društva gostili Bojana Turka, člana petčlanske skupine Bokadema, ki igra zahodno afriške ritme. Pripravil nam je delavnico afriških bobnov. Djembe oziroma afriški boben je za nekatera zahodnoafriška plemena srce tradicije bobnov. Za ritme djemba je značilno, da so povezani s kulturnimi dogodki vaškega življenja. Je različnih oblik in velikosti. Glasbilo je narejeno iz čvrstega hloda, ki ga izdolbejo in oblikujejo v ogrodje bobna. Ker se igra z dlanmi, nam to omogoča edinstveno izkušnjo, da zvok tudi začutimo skozi vibracije, ki jih odda ob udarcu. Zbralo se nas je zelo veliko, zato smo se med seboj izmenjavali, da smo lahko vsi poskusili zaigrati ritem, ki nas ga je naučil Bojan. Delavnica je bila nad pričakovanji, saj smo se vsi imeli zelo lepo, igranje nas je sprostilo in pričaralo nasmeške na naše obraze.

Delavnico je v slovenski znakovni jezik tolmačila Duška Berločnik.


Vtisi naših članov:

»To je bila prva izkušnja z glasbo oziroma bobni v našem društvu. Zelo dobra in praktična zadeva, zanimiva in vesela. Meni je bilo zanimivo in poučno.«
 Franc Forštner, predsednik društva


»Občutek? Nekaj novega a nisem bil tam do konca zaradi opravka. Mi je šlo v kratkem času a sem pomešal mesta in roke.«
Franci Papotnik Mulej


Delavnica bobnov je bila super ideja. Drugačen občutek je kot pri čutenju močne glasbe. Prav nežne vibracije so šle skozi telo. Waw. Res je bilo zanimivo in lepo. Super, Afrika…bobni....
Nevenko Topić


»Na delavnici za bobne sem spoznala, da so takšne vibracije res čudežne in nežne. Ta delavnica mi je bila zelo všeč. Vsaj nekaj novega sem izvedela o tem.«
Simona Golub


Delavnica bobnanja mi je bila zelo všeč, še posebej, ker so se je gluhi člani zelo razveselili, saj jih je spomnila na čase v šoli, kjer so tudi imeli bobne kot učni pripomoček. Tako smo veselo bobnali skupaj in se smejali vsem napakam, ki smo jih naredili, kajti bobnanje je resna stvar in se ga ne moreš naučiti kar v eni uri. Želimo si še ponovitve, smo rekli  v en glas.

Duška Berločnik

 

»Bilo je fajn. Z veseljem bi še kdaj ponovil. Ko sem udarjal z dlanmi po bobnu, sem čutil vibracije – občutil sem zvok.

Luka Rupp

 

ABRAHAM

   

V sredo, 4. januarja 2017, smo v društvu praznovali posebno obletnico. Naša članica Irena je dopolnila 50 let. Pripravila nam je pogostitev z višnjevo torto, piškoti in pijačo.

 

V društvu ji želimo vse najboljše. Naj jo na vsakem koraku spremljajo veselje, smeh, ljubezen in sreča.

 

PREDAVANJE NEUROTH

 

V sredo, 7.12.2016, smo v društvu gostili predstavnike podjetja NEUROTH. Najprej so nam predstavili nekaj splošnega o sluhu in zgradbi ušes, nato pa na primerih prikazali različne stopnje okvare sluha. V nadaljevanju so predstavili svoje izdelke in storitve. Kot zanimivost so povedali, da je podjetje NEUROTH v Sloveniji edino, ki ponuja slušne aparate drugih podjetij. Tako olajšajo svojim strankam izbiro pravega slušnega aparata. Ob koncu predavanja so članom opravili še hitri pregled slušnih aparatov in po potrebi zamenjali kakšno cevko. Predavanje je bilo zelo zanimivo in porajala so se marsikatera vprašanja, na katera smo dobili tudi odgovore. Predsednik Franc je za člane pripravil presenečenje, katerega so bili vsi zelo veseli.
Po predavanju sta nas obiskala tudi Miklavž in parkelj, ki sta prinesla s seboj nekaj za posladkat.
Predavanje je v slovenski znakovni jezik tolmačila Duška Berločnik. 


Janja Krajnc