SREČANJE GLUHIH IN NAGLUŠNIH SAVINJSKE REGIJE NA ROGLI, 25.6.2016

 

Bilo je lepo sobotno jutro. Z avtobusom smo se odpeljali proti Rogli, kjer smo imeli srečanje gluhih in naglušnih iz Slovenskih Konjic, Celja in Velenja. To je bilo naše prvo takšno srečanje. Seveda pa je treba povedati tudi zakaj so se naši predsedniki odločili, da bo tako. Davnega leta 1948 je bilo glavno društvo Savinjske regije v Celju. Ker so člani, ki niso bili iz Celja imeli težave zaradi oddaljenosti, saj takrat ni bilo lahko dobiti prevoz, pa tudi časa ni vedno bilo, so se v Velenju odločili, da se odcepijo od Celja ter ustanovijo svoje društvo, tako je tudi bilo leta 1963. Malo več časa je trajalo, da so se tako odločili tudi v Slovenskih Konjicah, in sicer leta 2001.Tako je vsako društvo šlo po svoji poti, ter pridobivalo svoje člane, pa vendarle smo ostali tesno povezani med seboj. Zato je bilo tudi današnje srečanje dokaz, da je temu res tako. Organizator je bilo društvo Slovenskih Konjic. Ker je njim Rogla najbližje, so to izkoristili in rezervirali piknik prostor v prelepi naravi. Seveda pa brez tekmovanja ni šlo. Zelo dobro so pripravili razne športne igre. Domače društvo in seveda Celjsko je bilo v veliki premoči, saj so imeli v svojih vrstah kar veliko mladih, mi iz Velenja smo žal mlade imeli doma. Pa vseeno je bilo lepo sodelovati, saj so tudi naši starejši člani pokazali, da niso kar tako. Čeprav smo osvojili tretje mesto, smo bili ponosni tudi na to. Kot rečejo, ni važno zmagati važno je sodelovati in mi smo sodelovati zaradi druženja, nobeno društvo pa ne zaradi  zmage. Čestitke gredo Celjskemu društvu za prvo mesto in seveda za osvojeni prehodni pokal. Naslednje leto nam bodo oni organizirali srečanje in s tem dali možnost, da pokal osvoji drugo društvo, ampak kot že rečeno, to ni cilj srečanja temveč druženje in tega se že zdaj veselimo. Mi v Velenju pa si srčno želimo, da naslednje leto gredo tudi mladi z nami, saj je to bolj namen, da se spoznavamo med seboj, se razvijajo nova poznanstva, morda se rodi tudi kakšna ljubezen, seveda pa teh možnosti nihče ne dobi če ostane doma.
Proti koncu našega druženja nam je tudi vreme malo zagodlo. Kljub temu nas to ni nič kaj dosti oviralo, saj smo bili v dobri družbi in zelo dobre volje. Na poti proti domu pa je tudi naš član Franc Jurko zelo pridno igral harmoniko, tudi zapeli so tisti najbolj pogumni, ni pa potreboval poguma Andrej Lesnjak, saj je pel kot slavček. Prehitro je bilo poti konec, bili smo že doma. Upam da bo na naslednjem druženju spet pel, imamo kar nekaj skritih talentov v društvu samo da jih najdemo pa bo spet veselo.

 

Milica Krašovec

 

DELAVNICA: ROŽICE IZ FILCA, 22.6.2016

 

Člani društva MDGN Velenje zelo radi ustvarjamo. Iz tega razloga se je naša ustvarjalna članica Milica domislila delavnice, kjer bi izdelovali rožice iz filca. V sredo, 22.6.2016 smo se v popoldanskem času zbrali v prostorih društva, kjer smo to idejo tudi uresničili. Razdelili smo se po nalogah, in sicer je nekaj članov risalo na filc, drugi so narisano izrezali, ostali pa so šivali in tako so rožice dobile končno obliko. Med ustvarjanjem nas je prišla pozdraviti naša sekretarka Urška, ki je že nekaj časa nismo videli. Obiska smo bili zelo veseli. Ob koncu delavnice smo se dogovorili, da bomo v jesenskem času izdelali tudi stebelca in liste, da bodo naše rožice dobile celostno podobo.


Janja Krajnc

 

MEDDRUŠTVENO TEKMOVANJE V RIBOLOVU ZA GLUHE IN NAGLUŠNE


V soboto, 28.5.2016, je naše društvo organiziralo Meddruštveno tekmovanje v ribolovu. Ob 7.uri so se tekmovalci zbrali pri Ribiškem domu RD Velenje. Tekmovanja so se udeležili člani MDGN Velenje, DGN Celje, DGN Maribor, DGN Koroška – Dravograd ter člani iz Avstrije. Sledil je žreb štartnih številk in odhod na lovno mesto. Tekmovalci so nato pričeli s krmljenjem. Med tekmovanjem sta ribiče pozdravila predsednik društva in namestnica sekretarke, jim zaželela veliko uspeha ter razdelila malico. Po tekmovanju je sledila razglasitev rezultatov in kosilo.
1. mesto v ekipnem ribolovu je dosegla ekipa MDGN Velenje, 2. mesto ekipa DGN Celje in 3. mesto ekipa DGN Maribor.
Naše društvo se je lahko veselilo tudi uspeha v posamičnem ribolovu, in sicer je 2. mesto v posamičnem ribolovu dosegel Edin Buljubašić, 3. mesto pa Ljubo Gotovnik.
1. mesto v posamičnem ribolovu je dosegel član DGN Koroška, gospod Marjan Knez.

Vsem tekmovalcem iskreno čestitamo za dobre uvrstitve.

 

Janja Krajnc

 

PREDAVANJE O ZOBEH, 8.6.2016

 

V sredo, 8.6.2016, smo se člani društva zbrali v prostorih društva ob 17. uri, da bi poslušali zelo poučno in zanimivo predavanje o zobeh in boleznih ustne votline. Predavala je zobozdravnica Tadeja Lesnjak Cizej, dr. dent. med. Predavanje se je pričelo s pozdravom predsednika društva, ki se je vsem zahvalil za udeležbo in med nami pozdravil predavateljico. Povedala nam je nekaj o zgodovini zobozdravstva. Kar se nam je zdelo zelo zanimivo je bilo odkritje arheologov, ki so na območju Črnega Kala našli 6500 let staro plombo iz čebeljega voska. Druga zanimivost, ki so jo našli arheologi po svetu je bila prva zobna proteza iz dobe Etruščanov. Etruščani so za izdelavo zobnih protez uporabljali zobe umrlih, ki so jih povezali z zlato žico. V nadaljevanju nam je predavateljica predstavila sestavo zob in bolezni, ki jih lahko prizadenejo. Poudarila je, da je za zdrave zobe in zdravo ustno votlino pomembna predvsem higiena ustne votline že od prvega mlečnega zobka, ki otroku zraste pri približno 6. mesecih starosti. Če so bili mlečni zobki prizadeti s kariesom, potem je veliko tveganje, da se okužba prenese na stalne zobe. Izvedeli smo tudi, kako pomembna je skrb za zdrave dlesni. V zadnjem delu predavanja nam je pokazala fotografije iz ordinacije in predstavila nadomestke zob, kot so implantati, zobni mostički in zobne proteze. Člani so imeli tudi nekaj vprašanj, na katera so dobili tudi odgovore. Predavateljica Tadeja nam je po zaključenem predavanju razdelila darilca sponzorjev: zobne ščetke, ustne vodice in zobne paste. Člani smo ji zelo hvaležni za uporabna darilca in za vse koristne informacije.
Zahvaljujemo se tudi Duški Berločnik za tolmačenje v slovenski znakovni jezik.


Janja Krajnc

 

PREMAGOVANJE STAHOV PRED ŽIVALIMI 6.4.2016


Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje je organiziralo delavnico o strahu pred živalmi. Dogajalo se je v mladinskem hotelu. Namen delavnice je bil, da bi premagali strahove pred živalmi.
Prišla je gospa, ki je predsednica društva Bioexo, kjer so ljubitelji živali in za njih skrbijo. Ime ji je Nina Leben. Razlagala nam je, da nas ni potrebno biti strah, da živali niso nevarne, razen če se počutijo ogrožene. Prej nas je opozorila, da moramo biti tiho, da se ne prestrašijo in da ne pokažemo strahove, ker jih živali čutijo. Nina je segla v eno škatlo in je skrila živalco. Mi nismo vedeli, kaj je to. Razlagala je, da je vrsta žuželke in da izvira iz Madagaskarja. Mi seveda nismo vedeli, kaj je to.  Ko je razprla dlan, vsi smo zavzdihnili in se začudili, kako velik je ta ščurek. Otroci so se z velikim zanimanjem približali in se ga dotikali. Povedala je, da je za sikajoči madagaskarski ščurek značilno, da ob dotiku ali ob bojevanju, ki je del njihovega obrambnega mehanizma, izpustijo sikajoči zvok. Jedo vse in v ujetništvu živijo do 5 let. Nekatere je bilo strah se dotikati ščurka, enim je bil zelo zanimiv dotik ščurka, ki ima drugačno gladko trdo povrhnjico. Sama sem se ga z malce strahu dotikala. Samo na pogled in na dotik je res bil zanimiv. Odnesla ga je nazaj v škatlico in je spet nekaj potegnila ven. Vprašala nas je, če poznamo tisočnogo. Vsi  smo zanikali ter odvrnili, da vemo, da obstaja stonoga. Odvrnila je, da živi v nižinski vzhodni Afriki, v Keniji. Tisočnogo je dala na mizo in smo si jo od blizu ogledali. Bila je zanimiva in smo se je tudi dotikali. Bila je trda na dotik. Razlagala nam je, da je samo sadje in zelenjavo. Živi približno od 7 do 10 let. Omenila je, da se tudi zelo dobro oprime in da ne pade na tla. Če se počuti varno se izvije iz spirale ter razišče okolico, če pa se počuti ogroženo, se takoj zvije v trdo spiralo in spusti dražilno tekočino, ki ima vonj po žveplu.
Dala jo je nazaj v svoj prostor, kjer je počivala do konca predavanja. Potem je potegnila nekaj iz posebnega akvarija - ptičjega pajka. Dve ženski sta pobegnili na drugo stran sobe in ga nista mogli pogledati, kaj šele dotikati. Eni so se s strahom nagnili naprej, da bi si ga dobro ogledali. Sama sem ga prijela v roke in je bil res čuden občutek imeti v rokah velikega pajka, ki je strupen. Če se počuti ogroženo, ugrizne, če ne, je miren. Omenila je, da če ta pajek pade iz višine 3 metrov, umre. Zato so te vrste pajkov v luknji v zemlji in pletejo mreže. Pokazala nam je tudi pajkove zobe. Odnesla ga je nazaj. Čez par minut se opraviči, ker se je želva pokakala in je a ne moremo prijeti v roke. Vsi smo se smejali. Vzela je par papirjev in prijela grško kornjačo. Razlagala je, da zraste do 20 cm in tehta okoli 1 kg. Ko je pozna jesen, se zakoplje v zemljo, kjer miruje do pomladi. Rada je raznovrstno zelenjave, sadje, svežo pokošeno travo in pije vodo. Njim tudi lahko damo priboljške kot so: jagode, cvet regrata in zel materine dušice.
Nato je v roki držala žival,  ki nam je bila malo znana. Bil je mali kuščar, ki se imenuje leopardji gekon. Opozorila je, da se ga ne smemo dotikati za rep, ker od nevarnosti izpusti rep, toda mu lahko zraste nov rep, ki pa ne bo lep kot prej. Ko se naje, shranjuje zaloge v repu. To opazimo po debelosti repa. Drugače je ta luštkani kuščar zelo mirne narave in ga lahko tudi imamo doma. V ujetništvu ob pravilni negi živi več kot 10 let.
Predstavila je tudi ljubeznivega kuščarja, ki se zelo rad ''carta''. Ime mu je bradata agama. Ta cartljiv kuščar se hitro naveže na človeka in se rad ''carta''. v ujetništvu živi do 15 let. Nato prinese drugo žival.
Obrne se, se skloni, ter pokaže kačo. Na dotik je mrzla, ni strupena. Tej ljubki kačici je ime rdeči ameriški gož, ki je nežna mojstrica pobegov. Velike so okoli 76 - 152 cm. Niso prevelike in nevarne za človeka. v ujetništvu živi do 30 let.
Sledila je še večja in debelejša kača, ki se imenuje madagaskarski drevesni udav. Rada pleza po drevju in je ponoči aktivna. V ujetništvu živi približno 20 -30 let.
Nato je pokazala zelo nežno in najmehkejšo žival. Imenuje se činčila. Njen kožuh je zelo mehak. Činčila je plašna žival in ne mara grobega ravnanja, ker lahko ob tem izpadajo dlake. Zraste do 25 - 35 cm in živijo 15 let, lahko tudi več.

Sedaj sem vam vse luštkane živalce predstavila in bilo je res zanimivo. Otroci so bili res noro radovedni in so hoteli vsako žival od blizu videti ter se jih dotikati.

Bilo je lepo.

 

Žana Sušec

 

LETOVANJE V KRANJSKI GORI

 

Nekateri pravijo da je maj najlepši mesec, morda pa je res, vsaj za nas, ki smo bili udeleženci psihosocialne rehabilitacije v Kranjski Gori. Prvi dan smo porabili za spoznavanje z člani iz drugih društev, saj smo bili iz različnih krajev ter društev. V zadnji skupini so bili člani iz Kopra, Nove Gorice, Ljubljane, Kranja, seveda pa tudi mi iz Velenja. Moram povedati da smo se med sabo pomešali in s prijetnim druženjem preživeli prekrasne dneve. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo se lahko udeležili vseh programov ter pohodov, ki nam jih je pripravila Lada. Resnica je, da vse lepo prehitro mine, tako je bilo tudi tokrat. Morali smo domov, sledilo je poslavljanje ter obljube da ostanemo v stiku, upanje da se še kdaj takole zberemo in preživimo lepe dni ki nam jih omogoča zveza.

 

Krašovec Milica

 

PREDAVANJE O KRVNEM TLAKU, HOLESTEROLU IN SLADKORNI BOLEZNI

 

V sredo, 25.5.2016, smo se zbrali v društvu, da bi poslušali zanimivo predavanje o perečih zdravstvenih težavah. Predavateljica Tanja Giulliati Davinić je naše druženje pričela z meritvijo krvnega tlaka in sladkorja v krvi. Dobljeni rezultati meritev so bili podlaga za nadaljnje predavanje, saj se je predavateljica večkrat navezala nanje in vsem prisotnim razložila, kaj pomenijo. Veliko je bilo govora tudi o prehrambnih navadah in hrani, ki vpliva na visok krvni tlak, nastajanje holesterola in na sladkorno bolezen. Eden izmed zanimivih podatkov je bil ta, da soli v kuhinji ne potrebujemo, saj jo je mogoče nadomestiti z drugimi začimbami. Če je kot otrok ne bi poskusili, ne bi imeli želje po njej. Prav tako v sodobnem času vnašamo v telo prevelike količine sladkorja, ki vpliva na nabiranje maščob v telesu in razvoj sladkorne bolezni. S člani društva smo bili zelo presenečeni nad določenimi informacijami, hkrati pa tudi zelo hvaležni, saj smo se veliko naučili. Odločili smo se, da predavateljico Tanjo še večkrat povabimo, da nam pojasni še marsikatero področje našega zdravja.
Predavanje je v slovenski znakovni jezik tolmačila predavateljica. 


Janja Krajnc

 

PREDAVANJE O OKVARI SLUHA IN TEHNIČNIH PRIPOMOČKIH

 

Sreda je dan, ko se v društvu zbiramo v večjem številu, toda 18.5.2016 ni bilo tako, saj smo imeli predavanje v Vili Bianca Velenje. Bilo je v dvorani, ki je opremljena s slušno zanko pa tudi tolmačeno v slovenski znakovni jezik je bilo, tako so za nas izginile vse ovire. Navzoče je pozdravil naš predsednik Franc Forštner, povedal nekaj besed za uvod v predavanje. Dvorano smo napolnili, med gosti je bila tudi podžupanja, gospa Breda Kolar, kajti župan Bojan Kontič je bil zadržan. Poudarila je, da je mesto Velenje občina po meri invalidov, seveda smo se vsi strinjali z njo, res je že veliko storjenega, pa tudi to predavanje je bilo realizirano s pomočjo občine. Zelo lepo in poučno nam je predavala Anita Kastelic, specialistka klinične logopedije. Veliko nam je povedala o tem, kaj vse vpliva na izgubo sluha, kako ugotavljajo okvare sluha, o bolezni ušes pa tudi o polževem vsadku. Čeprav človek misli, da že veliko ve o svoji bolezni, pa na takih predavanjih vedno znova presenečeno ugotovimo, da pa le marsikaj nismo vedeli. Zato je dobro, da se v čim večjem številu udeležujemo takšnih predavanj, saj so vedno vmes kakšne novosti, ki so pomembne za nas. Samo predavanje pa je popestril tudi strokovni delavec Zveze gluhih in naglušnih Slovenije Adem Jahjefendič. Njegovo predavanje je imelo poudarek o tehničnih pripomočkih, pravicah za pridobitev le-teh in seveda o slušnih aparatih. Tudi na tem področju je bilo treba zelo prisluhniti predavatelju. Določene stvari iz teh pravic ali pozabimo, ali jih nismo razumeli, ko so nam bile povedane, ali pa jih enostavno nismo prav slišali, tako smo spet dobili priložnost da si obnovimo znanje, ki je zelo pomembno. Seveda pa smo na koncu predavanja imeli tudi nekaj vprašanj na katera sta oba predavatelja zelo prijazno odgovarjala.

S predavanjem smo vsi prisotni bili zelo zadovoljni, vsem, ki so nam to predavanje omogočili se zahvaljujemo za njihov čas, trud in organizacijo.


Milica Krašovec

 

 

Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje

TEČAJ SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA


Marija Bešter je leta 1994 definirala znakovni jezik, da »kot glasovni jezik velja kretalni jezik za sredstvo sporazumevanja med ljudmi, osebe s slušno motnjo ga uporabljajo v različnih okoliščinah (npr. doma, v šoli, v službi, na sodišču ipd), in sicer tako za sporočanje najrazličnejših namenov, kot vsebin sporazumevanja.« Posebnost jezika in pridobivanje znanja na tem področju, skupaj s posebnostjo poučevanja SZJ kažejo, da je SZJ v Sloveniji res tuj jezik. To je predvsem zaradi tega, ker temelji na kulturi gluhih, njihovi identiteti in je jezik gluhih jezik, ki nam je tuj.
Tega tujega jezika smo se lotili v Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih Velenje. V septembru 2015 smo začeli s prvo, začetno stopnjo tečaja slovenskega znakovnega jezika. Tečajniki so se v večini prvič srečali s tem jezikom in, kot vedno doslej v začetnih tečajih, smo se spopadli s teoretičnim razumevanjem specifike jezika, zakaj je nekaj tako, kot je, zakaj je kakšen znak smiseln in opisen, veliko jih je pa dogovorjenih in nimajo s pomenom v slovenskem jeziku nobene povezave. Na začetni stopnji se tako srečamo z gluhoto, s kulturo gluhih, njihovim načinom razumevanja in upovedovanja stvari in sveta. Spoznamo vljudnostne izraze in pozdrave, da lahko vzpostavimo osnovni stik z gluhim. Na tečaj smo povabili gluhe osebe, s katerimi tečajniki vzpostavijo kratek dialog. Ker so gluhi ljudje izredno pripravljeni sodelovati, to ni težko. Zelo se potrudijo govoriti, zato je komunikacijska ovira manj opazna. Ko so bili tečajniki odvisni le od kretnje, ki so jo morali odgledati, je bila situacija popolnoma drugačna. Gre le za drugačen sistem kot je sistem govorjenega, besednega slovenskega jezika. A vseeno smo izgubili »strah« in nelagodje, ki največkrat botruje temu, da si slišeči ne upajo pristopiti h gluhim, saj se bojijo, da ne bodo znali, ne bodo zmogli, velikokrat je razlog tudi, da preprosto nočejo sprejeti drugačnega sistema sporazumevanja.
Začetni tečaj so v decembru 2015 opravili vsi tečajniki z odliko. V začetku je bilo veliko navdušenje, ko so se proti koncu tečaja začele kopičiti kretnje, so se začeli pojavljati dvomi, če bo šlo. In na koncu je šlo. Večina jih je izrazila željo po nadaljevanju in nadgradnji svojega znanja.
Večjo težavo smo imeli potem z organizacijo nadaljevalnega tečaja slovenskega znakovnega jezika, z drugo stopnjo. A naposled nam je z največjim veseljem uspelo. Po dolgem času smo v januarju 2016 v društvu organizirali drugo stopnjo, nadaljevalni tečaj slovenskega znakovnega jezika. Ta stopnja je res nadgradnja začetne, saj se začenjajo kristalizirati podrobnosti in drobne razlike v kretnjah, nič več ni uporabe univerzalne kretnje za posamezno poimenovanje, ampak je potrebno poznati natančne izraze. Lahko se pogovarjamo o različni hrani, pijači, o prostorih v stanovanju in o predmetih ter stvareh, ki se tičejo izobraževanja. Veliko, zelo veliko kretenj je novih in vse si je potrebno preprosto zapomniti, ni drugega. Ko se pogovarjamo z gluhim, največkrat nimamo pri sebi računalnika, kjer bi lahko poiskali v slovarjih ustrezno besedo, ki nam je ušla iz spomina, ali si je nismo zapomnili.
In tega so se tečajniki, katerih je bila manjša skupina, dobro zavedali, ko smo proti koncu v aprilu 2016 vadili in vadili.
Kot ponosna izvajalka lahko povem, da je bila skupina odlična. Nadebudna, željna znanja in velikokrat smo zašli s poti programa, a rdeča nit po nadgradnji znanja slovenskega znakovnega jezika nas je gnala proti cilju, proti izpitu, ki so ga vsi udeleženci opravili z odliko. Nismo gledali skozi prste, komisija, sestavljena iz izvajalke tečaja, druge tolmačice in gluhe osebe, je bila zahtevna in tečajniki so pokazali vse, kar so se naučili. Naučili so se zelo veliko.
Tisti, ki smo šli po tej poti učenja, vemo, kako težko je usvojiti vizualni sistem jezika, saj smo v življenju navajeni poslušati in manj opazovati in gledati. In koliko časa je potrebno vložiti v posamezni kretnjo, da se nam izide preprost stavek, misel…
Želja po naslednji stopnji ostaja, a malo je takšnih, ki si želijo vložiti toliko truda, kot ga zahteva tečaj slovenskega znakovnega jezika, če ga vzamejo resno in ne le kot zanimivost, da posameznik pozna nekaj besed in misli, da je to to. Upamo, da nam bo uspelo. V pristopu do učenja slovenskega znakovnega jezika se kaže odnos in spoštovanje do jezika, ki ni neko neurejeno mahanje, ampak točno strukturirana govorica rok, mimike obraza in gest, ki se sestavlja v jezik. Jezik, ki ima svoj čar, globok pomen pa predvsem v tem, da premosti komunikacijsko oviro med slišečim in gluhim svetom.

 

Darja FIŠER, tolmačica SZJ

POHOD NA TUŠEVO

 

V soboto, 7.5.2016, smo se člani MDGN Velenje odpravili na tradicionalni pohod. Ob 9.uri smo se zbrali pred društvom, oblekli enotne majice in se po kratkem klepetu odpravili na pot proti turistični kmetiji Tuševo, ki se nahaja na atraktivni razgledni točki s pogledom na Šaleško dolino. Vodstvo skupine je prevzel Franc Kos, dober poznavalec pohodniških poti v okolici Velenja, ki je med pohodom povedal marsikatero zanimivost. Pot nas je sprva vodila ob reki Paki skozi naselje Šalek, nato pa skozi gozd. Vseskozi so nas spremljale dišave cvetočih cvetlic, petje ptic, veseli in nasmejani obrazi ter živahen klepet in glasen smeh. Na polovici poti smo naredili kratek odmor, katerega smo izkoristili za hitro malico, sladkanje z bomboni in degustacijo domačega orehovega likerja. Tema, ki je bila zelo aktualna skozi celotno pot je bila nedavna pozeba zaradi mraza in snega teden dni nazaj. Glede na pretekle vremenske razmere smo se zelo veselili lepega in toplega vremena, ki je bilo kot nalašč za takšen potep. Po dobri uri in pol hoda smo prispeli na 618m visoko ležečo kmetijo Tuševo, kjer nas je pričakal naš član muzikant Franc Jurko, ki je s harmoniko poskrbel tudi za plesno vzdušje. Dogajanje smo prestavili v notranje prostore, kjer so nas postregli z odlično enolončnico in ajdovimi žganci. Po malici smo ob kavi in veseli glasbi zaplesali in se dodobra nasmejali. Okoli 13.30 smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Tokrat smo izbrali pot mimo ruševin gradu Ekenštajn in Šaleškega gradu. Ker se je pripravljalo k nevihti, smo bili vsi zelo zadovoljni in veseli, da nam je bilo vreme naklonjeno skozi celoten pohod. Dan, ki smo ga preživeli skupaj, je bil zelo lep, pozitiven, koristen in zaradi stika z naravo tudi zelo sproščujoč. Hvala vsem udeležencem za čudovit in zabaven dan!

 

Janja Krajnc

 

 

Mesec maj je v našem društvu štartni mesec, namenjen pohodu na Tuševo. Franc in Urška sta določila da bo letos to 7. maj. Franc Kos je bil zadolžen, da nas popelje na cilj. Sobota je bila sončna, mi pa že kar nestrpni, da se podamo na pot. Bilo nas je kar lepo število, pa še vsi smo bili ponosni na svoje spominske majčke na katerih je bilo lepo napisano iz katerega društva smo. Pot je bila strma in kar dolga, mi pa smo ovire premagovali dobre volje. Vedeli smo da nas na koncu čaka lepo druženje ob topli in dobri enolončnici, na turistični kmetiji TUŠEVO. Ker nam je igral na harmoniko naš član Franc Jurko, smo pa nič utrujeni tudi zaplesali. Nazaj smo šli zares prešerne volje in zelo nagajivi. Moram pa povedati, da nas je tudi naša nadomestna tajnica zelo dobro spremljala, saj je bila prvič z nami, bravo Janja.
Vse današnje pohodnike sprašujem kdaj gremo spet na pohod?
Takih pohodov si želimo še veliko, saj nam je skupaj bilo zares lepo.

 

Milica Krašovec

 

Dne 7.5.2016 smo se zbrali pred društvom. Imeli smo pohod na Tuševo, ker mož ni mogel iti zraven zaradi zdravstvenih težav, sem se odločila, da grem jaz. Ker še nisem bila na Tuševem, sem bila vesela da bom v dobri družbi prvič osvojila ta hribček. Bilo je zelo razgibano, med potjo je predsednik delil zdravilo za dobro kondicijo, na cilju pa nas je pričakal Franc Jurko s svojo harmoniko. Vzdušje je bilo na vrhuncu in tudi moj strah, kako se bom sporazumevala z gluhimi člani je izginil, saj sem razumela vse in vsakega, brez težav pa čeprav ne znam kretati. Ura plesa, vriskanja in smeha je vse prehitro minila, nekdo je še rekel naredimo skupno sliko potem pa moramo proti domu.
Naslednjega pohoda se zelo veselim in komaj čakam.

 

Sonja Triglav