Sporočilo za medije

   

Minilo je 20 let od prve vstavitve polževega vsadka

     

Ljubljana, 23. junij 2016 – Letos je minilo 20 let od prve vstavitve polževega vsadka na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana in v Sloveniji nasploh. Prva dva posega so opravili leta 1996 pri odrasli osebi in pri otroku. Od marca 1996 do marca 2016 je bilo implantiranih 290 bolnikov, od teh 12 obojestransko, dve tretjini predstavljajo vstavitve pri otrocih. V lanskem letu so opravili 26 vstavitev, na kliniki pa načrtujejo, da bodo v prihodnje lahko opravili več kot 26 vstavitev polževega vsadka letno.

   

Kohlearni vsadek je naprava, ki posnema delovanje notranjega ušesa in prenaša zvočno informacijo s pomočjo električnega toka neposredno v slušni živec. Razvoj take naprave, kohlearnega vsadka (polževega vsadka) sega v 60. leta, ko so v Franciji vstavili gluhemu v uho bakreno žico in z električnim tokom dražili končiče slušnega živca. Rezultati so spodbudili raziskovalne skupine, v kateri so bili elektroinženirji, fiziki, zdravniki, fonetiki, jezikoslovci, psihologi, surdopedagodi. V naslednjih desetletjih so napravo izpopolnili.

   

Rehabilitacijski postopek po vsaditvi pripomore k prepoznavanju in razumevanju zvokov iz okolja in tudi govora. S tem pripomočkom ne moremo pomagati vsem gluhim, predpogoj je ohranjeno delovanje slušnega živca in osrednjih slušnih poti. Poleg tega je pomembna tudi motiviranost posameznika in podpora družine. Zato so pred operacijo potrebne številne preiskave in sodelovanje različnih strokovnjakov.

   

Izbira primerne osebe za vstavitev polževega vsadka ni lahka in zahteva številne preiskave in testiranja posameznika

   

Na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana so leta 1992 osnovali delovno skupino, v kateri so bili strokovnjaki iz področij avdiologije, nevrofiziologije, elektrotehnike, ušesne kirurgije, rentgenologije, logopedije, surdopedagogike, foniatrije, psihologije. Na osnovi vseh ustreznih preiskav in testiranj pri osmih gluhih osebah (od tega eden otrok), so opravili tonski avdiogram, kalorično testiranje delovanja vestibularnega ustroja, oceno sporazumevanja s pomočjo slušnega aparata, oceno govora, oceno motiviranosti posameznika in svojcev, oceno psihologa in upoštevali zdravstveno stanje posameznika, so tako izbrali 32 let starega bolnika in 5-letnega dečka ter jima leta 1996 opravili prvo vstavitev polževega vsadka.

   

Prof. dr. Irena Hočevar Boltežar, dr. med., predstojnica Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana je izpostavila poleg vsega ostalega tudi znanstveno-pedagoški vidik, kajti ekipa, ki je leta 1992 vpeljala ta program vstavitve polževih vsadkov poskrbela za kakovostne naslednike, ki bodo program peljali naprej, ga še nadgrajevali, saj je volja velika. »Ovirajo pa nas finančne možnosti, saj smo od tega, koliko vsadkov lahko vstavimo, odvisni od plačila ZZZS. Lansko leto smo jih vstavili 26, letos pa upamo tudi na kakšno višjo številko,« je še dodala.

   

Doc. dr. Saba Battelino, dr. med.,vodja otokirurške in avdiovestibulološke dejavnostina Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana pa je dejala: »Zahvaljujem se prvotni ekipi, da so me kot mlado specializantko vključili v ta timski projekt. Z veseljem sem sodelovala takrat in ponosna sem na vse uspehe, na vse paciente, ki smo jim v teh dvajsetih letih pomagali (prb. 290-tim) pacientom in zavedam se, kako pomembno je da gradimo zaupanje že pri starših, da spoznajo pomen zgodnjega odkrivanja, diagnosticiranja in vstavitve slušnih vsadkov, ker jim s tem omogočimo hitro, kakovostno vključitev v normalno družbo in življenje. V UKC Ljubljana, na naši kliniki s pomočjo operacije vstavimo slušni vsadek že 10. do 11. mesečnim otrokom. Zavedati se moramo, kako pomembna je zgodnja rehabilitacija. Saj je okno razvoja govora in sluha pri njih največji, potem pa se komunikacijsko okno zapira. Zaupajo nam tudi gluhi, tako da zelo dobro sodelujemo z Zvezo gluhih in naglušnih, ker se vedno bolj zavedajo, da je gluhim socialna nota onemogočena. Najbolj smo pa veseli, ko vidimo zadovoljne in srečne starše.«

   

Prof. dr. Miha Žargi, dr. med., ki je zasnoval prvo ekipo in bil dolgoletni predstojnik Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljanaje povedal, da je ponosen, ker so takrat, daljnega leta 1996 lahko nekoga, ki ni slišal, presadili v svet slišečih. »Projekta smo se lotili z veliko spoštljivostjo, saj ni bilo nikakršnih izkušenj, želeli pa smo, da ga izpeljemo brez napak.«

   

Pri samem postopku od zgodnje diagnostike do pooperativne rehabilitacije ne smemo pozabiti tudi na pomembno vlogo timskega dela psihologov, defektologov, avdiologov, foniatrov, ki vsakodnevno spremljajo posameznike, ki imajo polževe vsadke, da so z njimi v vsakodnevnem stiklu in da skrbijo za pravilno spremljanje razvoja otrok in odraslih.

   

Prioriteta pri programu vstavitve slušnih vsadkov so seveda otroci, ki se jih v Sloveniji rodi od 18 do 20, vendar pa vstavljajo vsadke tudi odraslim in tudi starejšim ljudem, ki zaradi različnih vzrokov izgubijo sluh.

 

Prvotna ekipa, ki je leta 1992 začela z razvojem programa in leta 1996 opravila prvo vstavitev polževega vsadka:

  • predstojnik prof. dr. Miha Žargi, dr. med., višji svetnik
  • vodja otorkirurške dejavnosti: prim. Janez Zupančič, dr. med.
  • otokirurška ekipa: doc. dr. Anton Gros, dr. med., prim. Boštjan Lavrenčak, dr. med., doc. dr. Saba Battelino, dr. med.
  • vodja avdiologije: prim. Smilja Černelč, dr. med.
  • avdiolog: doc. dr. Jagoda Vatovec, dr. med.
  • vodja foniatrije: prof. dr. Zora Radšel, dr. med., prof. dr. Ireno Hočevar Boltežar, dr. med.
  • psiholog: Ciril Novak, univ. dipl. psih.


Ekipa, ki nadaljuje s programom in ga še nadgrajuje in izpopolnjuje:

  • predstojnica: prof.dr. Irena Hočevar Boltežar, dr. med., svetnica
  • vodja otokirurške in avdiovestibulološke dejavnosti: doc. dr. Saba Battelino, dr. med.
  • otokirurška ekipa: doc. dr. Saba Battelino, dr. med., asist. Klemen Jenko, dr. med., Iztok Fošnarič, dr. med.
  • klinični defektolog: asist. Mateja Božič, spec. klin. logoped., Anita Katelic, spec. klin. logoped.
  • glava inšturmentarka klinike: Ksenija Ceglar, dipl. med. sestra.

 

Služba za odnose z javnostmi

 

OBISKI ČLANOV MDGN VELENJE PO TERENU


V četrtek, 30.6.2016, sva se s predsednikom Francom odločila, da obiščeva člane društva, ki zaradi različnih razlogov ne morejo več prihajati v društvo. Ob 8. uri zjutraj sva se najprej podala na pot po Velenju. Najprej sva želela obiskati zakonca Škerlin, ki pa nista bila doma, zato sva se odločila, da ju bova obiskala kasneje. Nato sva se odpravila v Dom za varstvo odraslih Velenje. Tam sva obiskala aktivnega člana Glušič Ivana in Štrbenk Emila. Gospod Emil je s svojo soprogo najprej živel v Družmirju. Zaradi ugrezanja celotnega področja, so se morali preseliti v Slatine (Občina Šmartno ob Paki). Ker je soprogo Angelco v februarju 2015 zadela kap, se je odločil, da bo z njo odšel v dom. Tako sta znova postala Velenjčana. Obiska so bili vsi zelo veseli. Povedali so, da so z domom zelo zadovoljni in da je zanje lepo poskrbljeno. Zadovoljna in dobre volje sva se odpravila proti Paški Vasi, kjer sva Hudej Ivana zalotila na njivi med okopavanjem bučk in murk. Zelo se naju je razveselil in nama povedal, da zaradi poletne vročine vrtnari v dopoldanskem času. Obisk je bil malce krajši, saj ga nisva želela preveč motiti pri delu. Z obiskom sva presenetila tudi našo članico Ano Glamočak, ki je pred mesecem in pol povila sina Urbana. Malo smo poklepetali ob borovničevem soku, nato pa sva se odpravila proti Gornjemu Gradu, na domačijo družine Pahovnik. Domačija je precej odmaknjena, na samem na hribčku sredi gozdov. Cesta je zelo ozka, zato moram pohvaliti našega predsednika za odlično vožnjo. Na domačiji sva se zadržala malce dlje, saj sta nama gospe, ki živita na domačiji, imeli veliko za povedat. Gospa Frančiška, ki je dopolnila 89 let, je povedala, da so v kratkem času izgubili dva družinska člana. Pripovedovala je tudi o življenju na domačiji, kako težko je opravljati moška dela na kmetiji in zdravstvenih tegobah. Naše druženje mi bo ostalo v lepem spominu. Pot sva nadaljevala na domačijo Tominšek Marije, kjer sva izvedela, da je zaradi bolezni odšla v Center starejših Gornji Grad. Ker v tem domu biva tudi Janez Lojen, sva se odločila, da se odpraviva tudi tja. Gospa Marija je žal zelo bolna, zato sva jo na kratko pozdravila. Z Janezom pa smo pred domom malo poklepetali o letovanju v Kranjski Gori in življenju v domu. Na poti nazaj proti Velenju sva presenetila našo sekretarko Urško, ki je v pričakovanju veselega trenutka. Spotoma nazaj sva se ustavila še pri zakoncih Dobnik, ki sta častna člana društva.. Obiska sta se zelo razveselila. Povedala sta nama o zdravstvenih težavah. Kasneje se nam je pridružila tudi njuna hči.  Ko sva prispela nazaj v Velenje, sva se na kratko oglasila še pri zakoncih Škerlin, ki sta se malo pred tem vrnila domov. Obiske sva zaključila ob 17.uri.
Za vse člane, ki sva jih obiskala, sva imela manjše pozornosti. Tistim, ki živijo v socialni stiski, pa sva podarila paket hrane. Namen teh obiskov je biti v stiku s člani, ki ne morejo prihajati v društvo, se z njimi malo pogovoriti, jim po potrebi pomagati, predvsem pa jim prinesti nasmešek in dobro voljo.
Ta dan mi bo ostal v zelo lepem spominu. Ne bom pozabila topline, srčnosti, nasmehov in veselja, s katerimi so naju sprejeli. Upam, da se kmalu spet vidimo.
Če komu lahko vsaj malce polepšaš dan, tvoja pot ni bila zaman. Skrivnosti so v majhnih stvareh, lepih rečeh in sreči, ki jo prineseš nekomu  in mu polepšaš dan.

 

Z lepimi pozdravi,
Janja Krajnc

 

 

SREČANJE GLUHIH IN NAGLUŠNIH SAVINJSKE REGIJE NA ROGLI, 25.6.2016

 

Bilo je lepo sobotno jutro. Z avtobusom smo se odpeljali proti Rogli, kjer smo imeli srečanje gluhih in naglušnih iz Slovenskih Konjic, Celja in Velenja. To je bilo naše prvo takšno srečanje. Seveda pa je treba povedati tudi zakaj so se naši predsedniki odločili, da bo tako. Davnega leta 1948 je bilo glavno društvo Savinjske regije v Celju. Ker so člani, ki niso bili iz Celja imeli težave zaradi oddaljenosti, saj takrat ni bilo lahko dobiti prevoz, pa tudi časa ni vedno bilo, so se v Velenju odločili, da se odcepijo od Celja ter ustanovijo svoje društvo, tako je tudi bilo leta 1963. Malo več časa je trajalo, da so se tako odločili tudi v Slovenskih Konjicah, in sicer leta 2001.Tako je vsako društvo šlo po svoji poti, ter pridobivalo svoje člane, pa vendarle smo ostali tesno povezani med seboj. Zato je bilo tudi današnje srečanje dokaz, da je temu res tako. Organizator je bilo društvo Slovenskih Konjic. Ker je njim Rogla najbližje, so to izkoristili in rezervirali piknik prostor v prelepi naravi. Seveda pa brez tekmovanja ni šlo. Zelo dobro so pripravili razne športne igre. Domače društvo in seveda Celjsko je bilo v veliki premoči, saj so imeli v svojih vrstah kar veliko mladih, mi iz Velenja smo žal mlade imeli doma. Pa vseeno je bilo lepo sodelovati, saj so tudi naši starejši člani pokazali, da niso kar tako. Čeprav smo osvojili tretje mesto, smo bili ponosni tudi na to. Kot rečejo, ni važno zmagati važno je sodelovati in mi smo sodelovati zaradi druženja, nobeno društvo pa ne zaradi  zmage. Čestitke gredo Celjskemu društvu za prvo mesto in seveda za osvojeni prehodni pokal. Naslednje leto nam bodo oni organizirali srečanje in s tem dali možnost, da pokal osvoji drugo društvo, ampak kot že rečeno, to ni cilj srečanja temveč druženje in tega se že zdaj veselimo. Mi v Velenju pa si srčno želimo, da naslednje leto gredo tudi mladi z nami, saj je to bolj namen, da se spoznavamo med seboj, se razvijajo nova poznanstva, morda se rodi tudi kakšna ljubezen, seveda pa teh možnosti nihče ne dobi če ostane doma.
Proti koncu našega druženja nam je tudi vreme malo zagodlo. Kljub temu nas to ni nič kaj dosti oviralo, saj smo bili v dobri družbi in zelo dobre volje. Na poti proti domu pa je tudi naš član Franc Jurko zelo pridno igral harmoniko, tudi zapeli so tisti najbolj pogumni, ni pa potreboval poguma Andrej Lesnjak, saj je pel kot slavček. Prehitro je bilo poti konec, bili smo že doma. Upam da bo na naslednjem druženju spet pel, imamo kar nekaj skritih talentov v društvu samo da jih najdemo pa bo spet veselo.

 

Milica Krašovec

 

DELAVNICA: ROŽICE IZ FILCA, 22.6.2016

 

Člani društva MDGN Velenje zelo radi ustvarjamo. Iz tega razloga se je naša ustvarjalna članica Milica domislila delavnice, kjer bi izdelovali rožice iz filca. V sredo, 22.6.2016 smo se v popoldanskem času zbrali v prostorih društva, kjer smo to idejo tudi uresničili. Razdelili smo se po nalogah, in sicer je nekaj članov risalo na filc, drugi so narisano izrezali, ostali pa so šivali in tako so rožice dobile končno obliko. Med ustvarjanjem nas je prišla pozdraviti naša sekretarka Urška, ki je že nekaj časa nismo videli. Obiska smo bili zelo veseli. Ob koncu delavnice smo se dogovorili, da bomo v jesenskem času izdelali tudi stebelca in liste, da bodo naše rožice dobile celostno podobo.


Janja Krajnc

 

MEDDRUŠTVENO TEKMOVANJE V RIBOLOVU ZA GLUHE IN NAGLUŠNE


V soboto, 28.5.2016, je naše društvo organiziralo Meddruštveno tekmovanje v ribolovu. Ob 7.uri so se tekmovalci zbrali pri Ribiškem domu RD Velenje. Tekmovanja so se udeležili člani MDGN Velenje, DGN Celje, DGN Maribor, DGN Koroška – Dravograd ter člani iz Avstrije. Sledil je žreb štartnih številk in odhod na lovno mesto. Tekmovalci so nato pričeli s krmljenjem. Med tekmovanjem sta ribiče pozdravila predsednik društva in namestnica sekretarke, jim zaželela veliko uspeha ter razdelila malico. Po tekmovanju je sledila razglasitev rezultatov in kosilo.
1. mesto v ekipnem ribolovu je dosegla ekipa MDGN Velenje, 2. mesto ekipa DGN Celje in 3. mesto ekipa DGN Maribor.
Naše društvo se je lahko veselilo tudi uspeha v posamičnem ribolovu, in sicer je 2. mesto v posamičnem ribolovu dosegel Edin Buljubašić, 3. mesto pa Ljubo Gotovnik.
1. mesto v posamičnem ribolovu je dosegel član DGN Koroška, gospod Marjan Knez.

Vsem tekmovalcem iskreno čestitamo za dobre uvrstitve.

 

Janja Krajnc

 

PREDAVANJE O ZOBEH, 8.6.2016

 

V sredo, 8.6.2016, smo se člani društva zbrali v prostorih društva ob 17. uri, da bi poslušali zelo poučno in zanimivo predavanje o zobeh in boleznih ustne votline. Predavala je zobozdravnica Tadeja Lesnjak Cizej, dr. dent. med. Predavanje se je pričelo s pozdravom predsednika društva, ki se je vsem zahvalil za udeležbo in med nami pozdravil predavateljico. Povedala nam je nekaj o zgodovini zobozdravstva. Kar se nam je zdelo zelo zanimivo je bilo odkritje arheologov, ki so na območju Črnega Kala našli 6500 let staro plombo iz čebeljega voska. Druga zanimivost, ki so jo našli arheologi po svetu je bila prva zobna proteza iz dobe Etruščanov. Etruščani so za izdelavo zobnih protez uporabljali zobe umrlih, ki so jih povezali z zlato žico. V nadaljevanju nam je predavateljica predstavila sestavo zob in bolezni, ki jih lahko prizadenejo. Poudarila je, da je za zdrave zobe in zdravo ustno votlino pomembna predvsem higiena ustne votline že od prvega mlečnega zobka, ki otroku zraste pri približno 6. mesecih starosti. Če so bili mlečni zobki prizadeti s kariesom, potem je veliko tveganje, da se okužba prenese na stalne zobe. Izvedeli smo tudi, kako pomembna je skrb za zdrave dlesni. V zadnjem delu predavanja nam je pokazala fotografije iz ordinacije in predstavila nadomestke zob, kot so implantati, zobni mostički in zobne proteze. Člani so imeli tudi nekaj vprašanj, na katera so dobili tudi odgovore. Predavateljica Tadeja nam je po zaključenem predavanju razdelila darilca sponzorjev: zobne ščetke, ustne vodice in zobne paste. Člani smo ji zelo hvaležni za uporabna darilca in za vse koristne informacije.
Zahvaljujemo se tudi Duški Berločnik za tolmačenje v slovenski znakovni jezik.


Janja Krajnc

 

PREMAGOVANJE STAHOV PRED ŽIVALIMI 6.4.2016


Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje je organiziralo delavnico o strahu pred živalmi. Dogajalo se je v mladinskem hotelu. Namen delavnice je bil, da bi premagali strahove pred živalmi.
Prišla je gospa, ki je predsednica društva Bioexo, kjer so ljubitelji živali in za njih skrbijo. Ime ji je Nina Leben. Razlagala nam je, da nas ni potrebno biti strah, da živali niso nevarne, razen če se počutijo ogrožene. Prej nas je opozorila, da moramo biti tiho, da se ne prestrašijo in da ne pokažemo strahove, ker jih živali čutijo. Nina je segla v eno škatlo in je skrila živalco. Mi nismo vedeli, kaj je to. Razlagala je, da je vrsta žuželke in da izvira iz Madagaskarja. Mi seveda nismo vedeli, kaj je to.  Ko je razprla dlan, vsi smo zavzdihnili in se začudili, kako velik je ta ščurek. Otroci so se z velikim zanimanjem približali in se ga dotikali. Povedala je, da je za sikajoči madagaskarski ščurek značilno, da ob dotiku ali ob bojevanju, ki je del njihovega obrambnega mehanizma, izpustijo sikajoči zvok. Jedo vse in v ujetništvu živijo do 5 let. Nekatere je bilo strah se dotikati ščurka, enim je bil zelo zanimiv dotik ščurka, ki ima drugačno gladko trdo povrhnjico. Sama sem se ga z malce strahu dotikala. Samo na pogled in na dotik je res bil zanimiv. Odnesla ga je nazaj v škatlico in je spet nekaj potegnila ven. Vprašala nas je, če poznamo tisočnogo. Vsi  smo zanikali ter odvrnili, da vemo, da obstaja stonoga. Odvrnila je, da živi v nižinski vzhodni Afriki, v Keniji. Tisočnogo je dala na mizo in smo si jo od blizu ogledali. Bila je zanimiva in smo se je tudi dotikali. Bila je trda na dotik. Razlagala nam je, da je samo sadje in zelenjavo. Živi približno od 7 do 10 let. Omenila je, da se tudi zelo dobro oprime in da ne pade na tla. Če se počuti varno se izvije iz spirale ter razišče okolico, če pa se počuti ogroženo, se takoj zvije v trdo spiralo in spusti dražilno tekočino, ki ima vonj po žveplu.
Dala jo je nazaj v svoj prostor, kjer je počivala do konca predavanja. Potem je potegnila nekaj iz posebnega akvarija - ptičjega pajka. Dve ženski sta pobegnili na drugo stran sobe in ga nista mogli pogledati, kaj šele dotikati. Eni so se s strahom nagnili naprej, da bi si ga dobro ogledali. Sama sem ga prijela v roke in je bil res čuden občutek imeti v rokah velikega pajka, ki je strupen. Če se počuti ogroženo, ugrizne, če ne, je miren. Omenila je, da če ta pajek pade iz višine 3 metrov, umre. Zato so te vrste pajkov v luknji v zemlji in pletejo mreže. Pokazala nam je tudi pajkove zobe. Odnesla ga je nazaj. Čez par minut se opraviči, ker se je želva pokakala in je a ne moremo prijeti v roke. Vsi smo se smejali. Vzela je par papirjev in prijela grško kornjačo. Razlagala je, da zraste do 20 cm in tehta okoli 1 kg. Ko je pozna jesen, se zakoplje v zemljo, kjer miruje do pomladi. Rada je raznovrstno zelenjave, sadje, svežo pokošeno travo in pije vodo. Njim tudi lahko damo priboljške kot so: jagode, cvet regrata in zel materine dušice.
Nato je v roki držala žival,  ki nam je bila malo znana. Bil je mali kuščar, ki se imenuje leopardji gekon. Opozorila je, da se ga ne smemo dotikati za rep, ker od nevarnosti izpusti rep, toda mu lahko zraste nov rep, ki pa ne bo lep kot prej. Ko se naje, shranjuje zaloge v repu. To opazimo po debelosti repa. Drugače je ta luštkani kuščar zelo mirne narave in ga lahko tudi imamo doma. V ujetništvu ob pravilni negi živi več kot 10 let.
Predstavila je tudi ljubeznivega kuščarja, ki se zelo rad ''carta''. Ime mu je bradata agama. Ta cartljiv kuščar se hitro naveže na človeka in se rad ''carta''. v ujetništvu živi do 15 let. Nato prinese drugo žival.
Obrne se, se skloni, ter pokaže kačo. Na dotik je mrzla, ni strupena. Tej ljubki kačici je ime rdeči ameriški gož, ki je nežna mojstrica pobegov. Velike so okoli 76 - 152 cm. Niso prevelike in nevarne za človeka. v ujetništvu živi do 30 let.
Sledila je še večja in debelejša kača, ki se imenuje madagaskarski drevesni udav. Rada pleza po drevju in je ponoči aktivna. V ujetništvu živi približno 20 -30 let.
Nato je pokazala zelo nežno in najmehkejšo žival. Imenuje se činčila. Njen kožuh je zelo mehak. Činčila je plašna žival in ne mara grobega ravnanja, ker lahko ob tem izpadajo dlake. Zraste do 25 - 35 cm in živijo 15 let, lahko tudi več.

Sedaj sem vam vse luštkane živalce predstavila in bilo je res zanimivo. Otroci so bili res noro radovedni in so hoteli vsako žival od blizu videti ter se jih dotikati.

Bilo je lepo.

 

Žana Sušec

 

LETOVANJE V KRANJSKI GORI

 

Nekateri pravijo da je maj najlepši mesec, morda pa je res, vsaj za nas, ki smo bili udeleženci psihosocialne rehabilitacije v Kranjski Gori. Prvi dan smo porabili za spoznavanje z člani iz drugih društev, saj smo bili iz različnih krajev ter društev. V zadnji skupini so bili člani iz Kopra, Nove Gorice, Ljubljane, Kranja, seveda pa tudi mi iz Velenja. Moram povedati da smo se med sabo pomešali in s prijetnim druženjem preživeli prekrasne dneve. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo se lahko udeležili vseh programov ter pohodov, ki nam jih je pripravila Lada. Resnica je, da vse lepo prehitro mine, tako je bilo tudi tokrat. Morali smo domov, sledilo je poslavljanje ter obljube da ostanemo v stiku, upanje da se še kdaj takole zberemo in preživimo lepe dni ki nam jih omogoča zveza.

 

Krašovec Milica

 

PREDAVANJE O KRVNEM TLAKU, HOLESTEROLU IN SLADKORNI BOLEZNI

 

V sredo, 25.5.2016, smo se zbrali v društvu, da bi poslušali zanimivo predavanje o perečih zdravstvenih težavah. Predavateljica Tanja Giulliati Davinić je naše druženje pričela z meritvijo krvnega tlaka in sladkorja v krvi. Dobljeni rezultati meritev so bili podlaga za nadaljnje predavanje, saj se je predavateljica večkrat navezala nanje in vsem prisotnim razložila, kaj pomenijo. Veliko je bilo govora tudi o prehrambnih navadah in hrani, ki vpliva na visok krvni tlak, nastajanje holesterola in na sladkorno bolezen. Eden izmed zanimivih podatkov je bil ta, da soli v kuhinji ne potrebujemo, saj jo je mogoče nadomestiti z drugimi začimbami. Če je kot otrok ne bi poskusili, ne bi imeli želje po njej. Prav tako v sodobnem času vnašamo v telo prevelike količine sladkorja, ki vpliva na nabiranje maščob v telesu in razvoj sladkorne bolezni. S člani društva smo bili zelo presenečeni nad določenimi informacijami, hkrati pa tudi zelo hvaležni, saj smo se veliko naučili. Odločili smo se, da predavateljico Tanjo še večkrat povabimo, da nam pojasni še marsikatero področje našega zdravja.
Predavanje je v slovenski znakovni jezik tolmačila predavateljica. 


Janja Krajnc

 

PREDAVANJE O OKVARI SLUHA IN TEHNIČNIH PRIPOMOČKIH

 

Sreda je dan, ko se v društvu zbiramo v večjem številu, toda 18.5.2016 ni bilo tako, saj smo imeli predavanje v Vili Bianca Velenje. Bilo je v dvorani, ki je opremljena s slušno zanko pa tudi tolmačeno v slovenski znakovni jezik je bilo, tako so za nas izginile vse ovire. Navzoče je pozdravil naš predsednik Franc Forštner, povedal nekaj besed za uvod v predavanje. Dvorano smo napolnili, med gosti je bila tudi podžupanja, gospa Breda Kolar, kajti župan Bojan Kontič je bil zadržan. Poudarila je, da je mesto Velenje občina po meri invalidov, seveda smo se vsi strinjali z njo, res je že veliko storjenega, pa tudi to predavanje je bilo realizirano s pomočjo občine. Zelo lepo in poučno nam je predavala Anita Kastelic, specialistka klinične logopedije. Veliko nam je povedala o tem, kaj vse vpliva na izgubo sluha, kako ugotavljajo okvare sluha, o bolezni ušes pa tudi o polževem vsadku. Čeprav človek misli, da že veliko ve o svoji bolezni, pa na takih predavanjih vedno znova presenečeno ugotovimo, da pa le marsikaj nismo vedeli. Zato je dobro, da se v čim večjem številu udeležujemo takšnih predavanj, saj so vedno vmes kakšne novosti, ki so pomembne za nas. Samo predavanje pa je popestril tudi strokovni delavec Zveze gluhih in naglušnih Slovenije Adem Jahjefendič. Njegovo predavanje je imelo poudarek o tehničnih pripomočkih, pravicah za pridobitev le-teh in seveda o slušnih aparatih. Tudi na tem področju je bilo treba zelo prisluhniti predavatelju. Določene stvari iz teh pravic ali pozabimo, ali jih nismo razumeli, ko so nam bile povedane, ali pa jih enostavno nismo prav slišali, tako smo spet dobili priložnost da si obnovimo znanje, ki je zelo pomembno. Seveda pa smo na koncu predavanja imeli tudi nekaj vprašanj na katera sta oba predavatelja zelo prijazno odgovarjala.

S predavanjem smo vsi prisotni bili zelo zadovoljni, vsem, ki so nam to predavanje omogočili se zahvaljujemo za njihov čas, trud in organizacijo.


Milica Krašovec