Lepota jesenskega ustvarjanja v Izoli
Zadnji septembrski vikend je bil za člane društev gluhih in naglušnih iz vse Slovenije prav poseben. Odpravili smo se na slikarsko kolonijo v obmorsko mesto Izola, kjer je v organizaciji Društva gluhih in naglušnih južne Primorske, v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGN), potekal ustvarjalni dogodek, ki bo še dolgo ostal v naših spominih. Poleg prijaznih organizatorjev, čudovitega okolja in odlične družbe, nas je razveselilo tudi prekrasno jesensko vreme. Mnogi med nami s(m)o izkoristili to priložnost za zadnje letošnje kopanje v toplem morju – kar je bil pravi užitek!
Prvi dan smo se podali na raziskovanje mesta, kjer smo z navdušenjem iskali motive za svoje ustvarjanje. Izola, s svojo slikovito obalo, starimi obokanimi prehodi, starodavnimi vrati, bogatimi balkoni, nam je ponujala nešteto navdihujočih podob. Toda, kot je bilo pričakovati, je večina našla največji navdih v čarobnosti morja.
V soboto smo zavihali rokave in se posvetili ustvarjanju. Kmalu so na platnih in papirjih začela nastajati čudovita umetniška dela. Ni šlo le za tehnično dovršenost, ampak predvsem za to, da smo se vsi ob delu zabavali, si pomagali in pustili svoji domišljiji prosto pot. Vsak je našel svoj način izražanja, ne glede na to, ali je izkušeni slikar ali popolni začetnik. Pomembno je bilo, da smo se sprostili in uživali v ustvarjalnem procesu.
Zame osebno je tovrstno ustvarjanje nekoliko drugačno, saj se običajno izražam skozi glino. A ko sem se pred leti udeležila slikarskega tečaja, ki ga je organiziralo Društvo gluhih in naglušnih Velenje, sem odkrila še eno svojo strast. Občasno me zato pritegne tudi slikanje. Ključnega pomena pri vseh oblikah ustvarjanja je, da najdeš način, kako se sprostiti in izraziti svoje občutke – in prav to sem doživela skozi sobotni dan. Topel sončen dan, mirna morska obala in prijetna družba so mi dali obilico navdiha. Večer smo zaključili s skupno večerjo, polni vtisov in zadovoljni z našim delom.
Druženje z gluhimi in naglušnimi je imelo poseben pomen. Kot naglušna oseba se sicer ne počutim izključena iz družbe ali vsakodnevnih dejavnosti, saj mi slušni aparati omogočajo nemoteno komunikacijo. A vseeno so trenutki, ko koga razumem slabše. Na tokratnem srečanju pa je bila izmenjava izkušenj prava tolažba. Ko opaziš, da tudi drugi, kljub uporabi dobrih slušnih aparatov, včasih ne razumejo sogovornika, ugotoviš, da nisi sam v tej situaciji. To nas še bolj poveže in nas spodbudi, da se med sabo še bolj podpremo.
Takšna druženja toplo priporočam, ker omogočajo, da se med sebi enakimi popolnoma sprostiš, uživaš in izraziš svojega notranjega umetnika, ki včasih v vrvežu vsakdanjega življenja zaspi. Ni pomembno, ali si nadarjen ali ne – vsega se lahko naučiš, če le najdeš pravi način izražanja. Lahko je to ples, petje, risanje, slikanje, delo z drugimi materiali … Najdi svoj medij ustvarjalnosti in se podaj na to pot. Verjemi, ne bo ti žal! Morda te naša zgodba spodbudi, da se nam pridružiš že na naslednji slikarski koloniji. Mi smo si obljubili, da se spet srečamo!
Nedeljo smo izkoristili za dokončevanje svojih umetnin, izmenjavo mnenj in občudovanje del, ki so nastala. Zadovoljni, ponosni na svoje izdelke in polni čudovitih vtisov smo se pozno popoldne vrnili domov. Vikend je bil res nepozaben – sproščeno druženje, ustvarjalnost in prelepa Izola so nas napolnili z energijo in željo po ponovnem srečanju.
Edita Kos Martinšek
