IZLET NA POLZELO, GRAD ŽOVNEK

IN GORO OLJKO

 

Korona časi in ukrepi so odnesli planiran lanski izlet. Vendar se v društvu ne damo, tako smo ga organizirali letos.
Avtobus je pobiral člane od Mozirja do Velenja. Pot nas je potem vodila najprej na Polzelo. Najprej smo se podprli s sendviči. Vsi smo bili dobre volje in v prijetnem pričakovanju.
Na Polzeli smo si ogledali obnovljeni grad Komendo, ki je bil dolgo let v lasti Malteških vitezov. Grad je obnovila občina Polzela, ki je pridobila tudi evropska sredstva za obnovo. V grajskih prostorih delujejo TIC Polzela, Občinska knjižnica Polzela, oddelek Glasbene šole »Risto Savin« Žalec in kavarna. Veliko pozornost na gradu pritegnejo: zbirka eksponatov Suverenega malteškega viteškega reda, soba pesnice in pisateljice Neže Maurer z njenimi osebnimi predmeti in zbirka likovnih del akademske slikarke Darinke Pavletič Lorenčak.
Sledil je ogled Muzeja starih traktorjev, katerih lastnik je Ernest Obermayer. Zbral jih je iz različnih delov Slovenije in Avstrije ter jih obnovil do te mere, da so vsi v voznem stanju. Del zbirke je Mercedes-Benz iz leta 1952 z lesenim podvozjem pod kovinskim karoserijo, na katerega je še posebej ponosen. Zadnja pridobitev muzeja je Fordson, letnik 1919, ki je najstarejši traktor v tem delu Evrope.
Pot nas je potem vodila do vznožja gradu Žovnek, do katerega smo se po kratkem sprehodu povzpeli. Grad Žovnek je zagotovo eden najstarejših gradov na Slovenskem. Kdo so bili graditelji prvotnega gradu ni znano. Prvi znan lastnik, ki ga literatura omenja v 12. stoletju, je bila družina Savinjski. Ta se je okoli leta 1150 preimenovala v Žovneške. Žovneški so se ob širitvi svojega vpliva in posesti preselili v Celje. Kasneje so postali Celjski grofje. Grad Žovnek je ostal njihov družinski grad. Znano je, da je na gradu umrl Friderik II.
Grad je bil skoraj 200 let prepuščen propadanju. Grad je sedaj ruševina, ki se obnavlja. V grad smo vstopili preko dvižnega mostu skozi obnovljen dvodelni vhod. Obnovljen je okrogli obrambni stolp, ki je dvonadstropen. V zgornjem nadstropju je soba, v osrednjem je bila včasih kapela, ki jo sedaj obnavljajo.
Potem smo se odpeljali na Goro Oljko. Najprej smo imeli okusno in izdatno pozno kosilo v Planinskem domu. Po kosilu smo si ogledali še romarsko cerkev na Gori Oljki.
Vreme nam je dobro služilo do kosila, potem je začelo deževati. Kljub temu smo preživeli lep dan, izvedeli veliko novega in zanimivega. Najbolj pomembno je bilo druženje, ki smo ga že vsi zelo pogrešali.

 

Tatjana Pirečnik