Dolgo časa želim napisati zgodbo ki je samo moja.

 

Rodila sem se v kmečki družini, kot sedmi otrok. Celih devet let pred mano je mama rodila sestro, ki je bila gluha. Takrat to ni bilo nič takega, da bi morali okoli zdravnikov ,njeno rojstvo in gluhoto so sprejeli kot da to tako mora biti. Že v otroštvu sem se srečala z kretnjami, ki jih je moja sestra kar sama razvila. Spomnim se, da je tudi mene mnogo krat uho bolelo, mama mi je segrela olje in mi ga dala v uho, moralo je pomagati, nihče pa ni pomislil da je mogoče to narobe. Bila sem operirana na obeh ušesih zaradi kroničnih vnetij. Po prvi operaciji pa sem opazno začela izgubljati sluh, bila sem obupana. Usoda je hotela da sem spoznala moža ki je imel naglušnega očeta. On me je spremljal v Ljubljano na prvi pregled za slušne aparate. Od svojega tasta sem se veliko naučila, vedno ko sem bila prizadeta od mnogih žaljivk na račun svoje naglušnosti, mi je rekel, veš Milica biti gluh ali naglušen ni sramota ,saj to je bolezen, bodi ponosna na vse svoje dosežke v življenju, saj se moraš kot taka mnogo bolj potruditi za uspeh, kot pa tisti, ki slišijo. Ker imam ob sebi moža, ki me vedno spodbuja, sem tudi jaz zagrizla in si zastavila določene cilje. Tako sem naredila šolo za prodajalko, opravila sem šoferski izpit, čeprav moram priznati, da sem skoraj obupala. K sreči mi tega moj mož ni dovolil. Ko pa sem videla, da najina sinova rasteta in se razvijata kot vsi drugi, sem bila navdana s ponosom, ja jaz zmorem vse to če hočem.
Danes živim normalno, če kje pade kakšna žaljivka, jo preslišim. Kljub vsemu pa se včasih sprašujem ali sem jaz kaj drugačna od slišečih, vedno se mi v mislih izoblikuje odgovor, ne nisem mogoče sem od mnogih tudi boljša, saj znam ceniti vse to kar dosežem in kar imam, nič mi ne pride samo od sebe.

 

Milica Krašovec

DEJAVNI BOMO VSE DO KONCA LETA 2015

 

Prvi november je minil, mi smo v našem društvo bili tudi letos tako kot lani aktivni in smo si izdelali ikebane za grobove svojih dragih, vse to sta lepo organizirala Urška in Franc. Seveda pa nas čaka še veliko dela, saj se bližajo predbožično novoletni prazniki. Naša članica Marina Sušec nam bo pokazala kako si lahko kar sami naredimo adventne venčke ter voščilnice. Vse je že pripravljeno, venčki se bodo izdelovali že v novembru, voščilnice pa v decembru. Vem da bodo naše članice spet zadovoljne in vesele svojih izdelkov saj se bodo zanje same potrudile, vsak izdelek bo unikat. Ker sem že imela možnost videti Marinine voščilnice in venčke sem zelo vesela da bo svoje znanje prenesla še nam in pomagala ustvarjati, seveda bomo pa še imeli presenečenje, da nam druženje ob delu še lepše ter da se bomo vedno v večjem številu udeleževali naslednjih delavnic, ko bodo. Tako za konec si bomo pa privoščili še super zaključek leta. Lani nas je bilo na zaključku res veliko, lepo bi bilo da nas je letos še več. Ob dobri hrani ter družbi se bomo sprostili in pozabili vse probleme ki smo jih imeli skozi leto.

 

MILICA KRAŠOVEC

 

PREDSTAVITEV ADIO BM V MDGN VELENJE


V naše društvo sta prišla Franci in Roman predstavit slušne aparate kot novi ponudnik v Sloveniji. Najprej sem sam pozdravil vse prisotne in se zahvalil obema predstavnikoma za obisk. Povedal sem, da je dobrodošlo, da imajo člani na voljo kot uporabniki slušnih aparatov dovolj veliko izbiro. Zato bomo predstavnikom vseh ponudnikov dali možnost predstavitve v okviru naše naglušne skupine Barbara.


Franci je na začetku vse prisotne pozdravil in začel s predstavitvijo. Najprej je na kratko povedal katero firmo slušnih aparatov zastopajo, na katerih lokacijah so prisotni, kaj je njihov namen obiska. Zanimivost glede testiranja slušnih aparatov in izdelave oliv na računalniški način se je vsem zdela zanimiva. Med predavanjem so lahko vsi sproti postavljali vprašanja, ki so jih zanimala. Zanimivo je bilo glede nege, vzdrževanja slušnih aparatov, predvsem pa pripomočki, da si lahko sami pomagamo ter se izognemo stroškom in popravilu. S sabo sta prinesla tudi škatlico z vsemi tipi slušnih aparatov od najmanjšega do največjega, najmočnejšega. Na voljo so v različnih barvah pač odvisno za kar se vsak sam odloči. Za testiranje slušnih aparatov imajo izrecno samo testne slušne aparate in po končanem testiranju dobijo uporabniki popolnoma nov tovarniško zapakiran slušni aparat. Poudaril je, da je potrebno redno čiščenje in predvsem večkratne nastavitve, da dosežemo najboljšo slišnost. Tudi za okvaro sluha kot je tinitus imajo pri njih na voljo kar nekaj praktičnih rešitev za omilitev težav.


Ko je zmanjkalo vprašanj glede slušnih aparatov, sta predstavila zelo veliko tehničnih pripomočkov, ki so na voljo v njihovih poslovalnicah.  Televizijske slušne zanke, razni telefoni, svetlobne in vibracijske budilke, FM sistemi, ki smo ga lahko tudi preiskusili in še veliko več. Vse pa je na voljo da lahko dobimo ali preko zakona ZIMI, ali jih sami kupimo. Veliko je bilo tudi vprašanj za posamezni tehnični pripomoček. Popoldne je minilo v prijetnem in sproščenem  vzdušju in verjamem, da so vsi ki so bili ta dan prisotni na predavanju izvedeli kaj novega. Kajti dobro se je iz prve roke prepričati in slišati, kaj lahko dobimo in kaj je potrebno, da si olajšamo vsakdanje življenje.


Ob tem zapisu se obema zahvaljujem za vso podporo, in pomoč ter predavanje v našem društvu. Včasih si lahko dobil samo tisto, kar so ti ponudili, danes je ponudba veliko večja in vsak se lahko odloči, kaj mu pri odpravljanju težav s slišnostjo najbolj ustreza.

 

Franc Forštner

 

OBISKALI SMO UČENCE OŠ MIHA TOLEDA PINTARJA

 

 

V MDGN Velenje nadaljujemo z osveščanjem otrok o problematiki okvare sluha. Tokrat smo se z veseljem odzvali povabilu, da obiščemo prva in tretja razreda v eni izmed velenjskih osnovnih šol, saj ta dva razreda obiskujeta učenca, ki imata polžev vsadek.


Zbrali smo se že utečena ekipa: sekretarka, predsednik, tolmačka Duška in naša gluha članica Marija. Najprej so nas sprejeli v dveh tretjih razredih. Prisotni so bili tudi starši učenca, ki ima polžev vsadek.


Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in na naše prijetno presenečenje so otroci vedeli, da je to govorica gluhih, Duška pa je tolmačica.
Predsednik je povedal od kod in s kakšnim namenom prihajamo, ter nas vse predstavil.


Otroke pri želimo čim bolj vključiti v naše predavanje, zato smo jih najprej povprašali, če vedo kaj pomeni biti gluh in naglušen ter ali poznajo kakšno osebo z okvaro sluha. Otroci so povedali svoje izkušnje, mi pa smo jim na njim primeren način razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Franc je k sebi poklical fantka, ki ima tako kot on, polžev vsadek. Otrokom je razložil, da življenje z okvaro sluha ni lahko in, da morajo do fantka biti prijazni in mu čim več pomagati. Nato sta z Marijo povedala kako živita z okvaro sluha. Spregovorili smo o vzrokih okvare sluha in jih opozorili na dejstvo kako pomemben je sluh. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z okvaro sluha lajšajo vsakdanje življenje (različne budilke, svetlobni hišni zvonec, fm sistem, slušne aparate…). Nad njimi so bili zelo navdušeni, prav tako nad enoročno abecedo in nekaj enostavnimi kretnjami, ki smo se jih skupaj naučili. Za konec smo jim povedali kaj je pomembno za čim lažjo komunikacijo z osebo, ki ne sliši dobro.


Tudi prvošolčki so nas lepo sprejeli. Med njimi je bil tudi fantek z polževim vsadkom in njegova mamica. Tudi z njimi smo se pogovarjali o gluhoti, naglušnosti in polževem vsadku. Najbolj so jih navdušili tehnični pripomočki in kretnje, ki so se jih naučili.


Veseli smo, da smo prispevali k spoznavanju drugačnosti in otrokom približali življenje sošolcev, ki imata polžev vsadek. Obisk je pripomogel k njihovemu razvoju, zrelosti in dejanski izkušnji za celo življenje.


Dodajamo pa še nekaj dobesedno prepisanih izjav, ki so jih zapisali učenci 3. razreda:

 

Včeraj smo imeli obisk k nam je prišla gospa  Marija in gospot Franc. Prihajali so iz društva za gluhe in naglušne. Zraven Franca in Marije sta prišle še dve gospe, ki nista bile gluhe in naglušne. Ena izmed njima nam je vse razložila kako teško je biti gluh. Ko je govorila Marija nam je gospa povedala kaj Marija govori, ker je nismo razumeli. Franc nam je pokazal polžji vsadek in še veliko drugih stvari. Na koncu pa smo dobili posebne knjižice.


Na obisk so prišli društvo za gluhe in naglušne. Obiskala nas je tudi gospa Marija, ki je že od rojstva gluha. Gospod Franc nam je povedal, da je gluhota druga največja invalidnost. Pokazal nam je budilko, zvonec, aparate in stare aparate.  Rekel je, da ima tudi sam polžkov vsadek.


Na obisk je prišel gospod Franc ki je imel povža in gospa Marija ki je bila čisto gluha. Povedala sta o njunem življenju. Marija se je že kot dojenček rodila gluh. Marijino življenje je težje kot Francovo. Pokazali so različne predmete za gluhe. Gluhi namesto ust uporabljajo kretnje. Prišla sta od Roka mama in ata. Dali so nam kretnje. Že znam napisati Klara. Ko je bilo konec smo dobili bombone.


Gluhi lahko imajo povžji vsadek. Z njim lahko gluhi slišijo kaj govorimo. Če je glazba zelo glasna lahko je tisti gluh. Ko ima kdo povžji vsadek mu je lahko zelo hudo. Marija ki je bila gluha že od rojstva je z znakovnem jezikom kazala a teško je govorila. Že od rojstva si je želela otroka sina in hčerko. Zdaj vem da ne smem imeti na glas glazbe.
Včeraj smo imeli obisk. Povedali so nam kako je biti gluh. Na obisk so prišli gluhi. Marija je nam povedala kako je biti gluh. Ena gospa je pa kazala Mariji s prsti. Rok ima povži vsadek zaraditega ne smemo govoriti drug čez drugega in ne smemo kričati. Ko je nam govorila Marija v svojem življenju je ona gospa nam govorila.


Včeraj so nas obiskali iz društva za gluhe in naglušne. Gospot Franc nam je pokazav slušne aparate. Gospa Marija nam je povedala v svojem življenju. Trajalo je eno šolsko uro. Dali so nam nasvete. Bilo mi je všeč. Gospot Franc ima poškov vsadek. Tudi gospot Franc nam je o svojem življenju. Gospa je ko se je rodi ni slišala. Zdaj vem da je sluh pomemben.


Obiskali so nas člani društva gluhih. Povedali so nam da ne mečemo petard ker so preglasne. In da ne smemo poslušati preglasne glazbe ker nam škoduje ušesom. Lahko nam poči bobnič. Ne smemo kričati ker nam škoduje. Gospa nam je pomagala razumeti gospo Marijo. Imeli smo se lepo. Zanimiva mi je abeceda za gluhe. Povedali so nam, da ni lahko živeti gluh.

 

 

OBISKALI SMO ŠOLARJE V OŠ ŠMARTNO OB PAKI

 

V OŠ bratov Letonja v Šmartnem ob Paki se zavedajo, kako pomembno je že najmlajše seznanjati z drugačnostjo s katero se srečujemo v vsakdanjem življenju. Trudijo se izvesti aktivnosti preko katerih otroci na lastni koži doživijo, kaj pomeni biti invalid. Preko učenja z lastno izkušnjo otroci bolje razumejo posebne potrebe invalidov in so kot odrasli praviloma bolj strpni, z manj predsodki do drugačnih ljudi.
Z veseljem smo se odzvali povabilu, da jih obiščemo in približamo okvaro sluha.
K sodelovanju sva s predsednikom, Francem Forštnerjem, povabila tolmačico Duško Berločnik in gluho članico, Marijo Varžič.
Najprej smo se srečali z dvema četrtima, nato pa še z dvema prvima razredoma. Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in na naše prijetno presenečenje so otroci vedeli, da je to govorica gluhih, Duška pa je tolmačica.
Na otrokom primeren način smo jim razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Ves čas smo jih tudi vključevali v našo predstavitev in doživeli smo pozitivne odzive. Marija in Franc sta jim na podlagi lastne izkušnje povedala kako živita z okvaro sluha. Spregovorili smo o vzrokih okvare sluha in jih opozorili na dejstvo kako pomemben je sluh. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z okvaro sluha lajšajo vsakdanje življenje (različne budilke, svetlobni hišni zvonec, fm sistem, slušne aparate…). Nad njimi so bili zelo navdušeni, prav tako nad enoročno abecedo in nekaj enostavnimi kretnjami, ki smo se jih skupaj naučili. Za konec smo jim povedali kaj je pomembno za čim lažjo komunikacijo z osebo, ki ne sliši dobro.
Tisti malo starejši so bili seveda bolj dovzetni za naš obisk in so postavili kar nekaj zanimivih vprašanj. Pokazali so nam pesmico, ki so se je naučili v znakovnem jeziku.
Naš obisk je za otroke sigurno bil zelo koristen.
Veseli smo, da smo prispevali k spoznavanju drugačnosti in otrokom približali svet tišine. Obisk je pripomogel k njihovemu razvoju, zrelosti in dejanski izkušnji za celo življenje.

 

Dodajamo pa še nekaj izjav, ki so jih zapisali učenci 4. razreda:

  • Predavanje mi je bilo zelo všeč. Še posebej pa predstavitev slušnih aparatov. Zelo je bilo zanimivo, ko smo spoznavali svet gluhih. (Ema)
  • Všeč mi je bila budilka. (Matija)
  • Bilo  mi je všeč, ker ste prišli in ker ste se nam predstavili. (Ambrož)
  • Najbolj mi je všeč, ker ste predstavili slušne aparate in polžev vsadek. (Jon)
  • Všeč  mi je  bilo, da ste prišli. Bilo je zanimivo in   sem se veliko naučil. (Maj)
  • Všeč mi je bilo, ko je slušni aparat zapiskal. (Ula)
  • Zanimivo mi je bilo, ko je gospa Marija pripovedovala svojo zgodbo o otroštvu. (Nastja)
  • Najbolj mi je bil všeč alarm z lučko in zvonjenje zvonca. (Nik)
  • Všeč mi je bilo, ko smo z rokami povedali svoje ime. (Gabi)
  • Zanimivo mi je bilo, da ste prišli in nam predstavili svoje življenje. Veliko sem se naučil. Hvala. (Jan)
  • Hvala, da ste prišli. (Aljaž)
  • Izvedela sem, da na tem svetu obstajajo ljudje s posebnimi potrebami . Mislim, da življenje, ki ga živijo, ni tako lahko (Nika)
  • Všeč mi je bilo, da sem spoznala znakovni jezik. (Lara)

 

Urška Jakop

 

OBISK ČLANOV MDGN VELENJE


V društvu precej pozornosti namenjamo terenskemu delu in obiskom tistih članov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo prihajati v društvo. Žal pa nam čas in obveznosti vse prevečkrat ne dopuščajo, da bi na teren odšli večkrat, se pa potrudimo po najboljših močeh.
Poletje je čas, ko je drugih obveznosti manj in tako sva s predsednikom sklenila, da obiščeva nekaj članov, ki zaradi oddaljenosti od sedeža društva in starosti, ne morejo prihajati v Velenje.


S predsednikom Francem sva se na deževen avgustovski dan odpeljala izpred društva. Ne tako daleč, do Prešernove ulice, kjer sva obiskala 89 letno Gabrijelo Senegačnik. Gospa je bila presenečena nad obiskom in je povedala, da je najprej mislila, da sva iz društva borcev, a takoj ko je videla predsednika, je vedela, da temu ni tako. Gospa je izredno čila za svoja leta. Sama je povedala, da je preživela marsikaj, najbolj ponosno pripoveduje o svojih »borčevskih letih«. Dodala je tudi, da je pisala spomine, saj je pričakovala, da ji bo na starost spomin opešal. Rada vzame v roke svojo knjigo spominov, v kateri so zbrani spomini od mladosti. Dodala je, da je začela s pisanji, ko je živela v Franciji, več kot desetletje. Naš pogovor zmoti prihod njene snahe. Z žalostnim glasom pripomni: »To je pa žena mojega pred kratkim umrlega sina.« Potem se je malo zgubila v mislih, a že nadaljevala s pripovedjo. Ponosno nama je pokazala priznanje, ki ga je dobila v društvu borcev, postala je namreč častna članica. Ponovno je pozvonilo pri vratih…tokrat je prišla njena bivša soseda na obisk »Ja, ko pa imaš nek občutek, neko naključje….nas je kar za eno veselico:«, je dodala v smehu in presenečena nad obiski. Majhno stanovanje se je kar napolnilo. Z obljubo, da še prideva, sva se s predsednikom poslovila in pot nadaljevala proti Šoštanju.
Obisk pri članu Milanu Ježovniku, smo načrtovali že nekaj časa, saj smo vedeli, da je imel težko prometno nesrečo, po kateri še okreva. Vrata nama je odprla njegova žena in naju povabila naprej. Milan je bil presenečen nad obiskom in hkrati vesel. Povedal je, da mu je žal, da se nam ne more pridružiti, ampak posledice prometne nesreče so vidne in so ga privezale bolj k domu in v oskrbo žene. Njegova žena nama je tudi postregla s prigrizkom iz domačih klobas, ki jih Milan sam pripravlja. Ker pa sta imela oba predviden obisk pri zdravniku, sva se s Francem poslovila in pot nadaljevala proti Gaberkam do Zajc Jožeta. Pripeljala sva se pred njegovo hišo in ga že od daleč zagledal, kako se pripravlja, da gre na pot s svojim mopedom. Pred kratkim je imel manjši operativni poseg in je bil na poti k zdravniku. Vseeno si je odtrgal še par minut in nama pokazal svoje zajce in naju pogostil s sokom. Povedal je, da je lepo, da sva se oglsila in da bo žalosten ko bom zaključila, da se je kar navadil na mene. Povedala sem mu, da pričakujem, da mi obisk vrne in mi obreže grozdje, saj tudi sam obrezuje in pripravlja vrt, katerega ima res lepo urejenega. Da ne bi zamudil, sva se poslovila in pot zaključila pri sestrah Cilka Kavčnik in Kavšak Angela. »Ravno sva pojedli kosilo,« se je hudomušno nasmehnila Angela. Vstopila sva in res je dišalo po kosilu. Predsednik je dejal, da sva se malo oglasila, da vidimo, kako sta. Cilka in Angela živita na manjši domačiji v Zavodnjah. Angela je naglušna, Cilka pa gluha, vendar ne pozna kretnje, ker ni hodila v Zavod. Med sabo se z njunim načinom pogovora vse razumeta. Cilka je prinesla ni mizo borovničevec, Angela pa je povedala, da je Cilka nabrala borovnice v bližnjem gozdu in da je domač. Dodala je da radi tudi pečeta, postreženi piškoti so bili njuno delo.  Ura se je pomikala proti drugi uri popoldan in s Francem sva zaključila najine obiske na domu. Tudi v prihodnje se bomo trudili, da se obišče čimveč oseb, da se bo društva približa osebam, ki iz takšnega in drugačnega razloga ne zmorejo poti v društvo.


Metka Rednak Glažar

 

TADEJ ENCI - PREJEMNIK BRONASTE MEDALJE NA EP GLUHIH V ATLETIKI NA SPREJEMU PRI ŽUPANU MO VELENJE

 

Župan MO Velenje je v četrtek, 30.7.2015, pripravil sprejem za Tadeja Encija, ki je na EP gluhih v atletiki posegel po najboljših mestih, saj je osvojil bronasto medaljo v teku na 400 m.

Župan Bojan Kontič je mlademu atletu čestital v imenu občine in tudi vseh prisotnih na sprejemu. Poudaril je, da je Tadejev uspeh dokaz, da se z veliko truda in odrekanja, kljub njegovi okvari sluha, da prestavljati meje. Dodal je, da je njegov uspeh, poleg osebnega zadovoljstva tudi velika promocija Velenja, ki slovi kot mesto športa in da mu vsekakor želi še več takšnih uspehov na vseh ravneh njegove športne kariere.

Nekaj besed je dodal tudi predsednik MDGN Velenje, Franc Forštner in sicer, da je Tadejev uspeh pomemben za gluho in naglušno skupnost in da mu je žal, da Tadej ni bil že prej član društva, da pa ga bo kot predstavnik društva podpiral na atletski poti.

Zahvalne besede ob uspehu so prišle tudi od drugih prisotnih, predstavnika ZŠIS-POK, ŠZGNS ter AK in ŠZ Velenje. Vsi v Tadeju vidijo mladeniča, ki v svoji športni karieri lahko poseže precej visoko in se razvije v vrhunskega športnika.

Tadej se je županu zahvalil za čestitke in sprejem in obljubil, da bo v prihodnosti skušal posegati še višje. Obljubil je zlato medaljo na naslednjem prvenstvu. Zahvalil pa se je tudi vsem ostali prisotnim, še posebej svojim staršem ter sestri za pomoč in podporo.

 

Metka Rednak Glažar

 

Izlet na Dolenjsko, dne 13. 6. 2015 (sobota)

 

Lojze Dobovičnik zapisal:

Pred društvom smo se zbrali ter počakali na avtobus, da nas pelje na izlet. Bilo je lepo sončno jutro, kar nam je polepšalo misli ter občutke za izlet. Ko smo se posedli na sedeže avtobusa, je sekretarka Metka preverila prisotnost. Po opravljenem preverjanju, smo se odpeljali do avtoceste ter po avtocesti proti Novemu Mestu. Na avtobusu nam je vodička povedala, da se bomo ustavili na počivališču preden bomo nadaljevali vožnjo do Novega Mesta. Ko smo prispeli do počivališča smo si razdelili sendviče in vodo. Kdor ni zajtrkoval doma je lahko ublažil lakoto z sendvičem. Opravili smo še ostale stvari ter se odpravili na avtobus in se posedli na svoja mesta ter ponovno preverjanje in nato nadaljevali vožnjo do Novega Mesta. Med vožnjo je bilo lepo ogledovati polja v različnih barvah kmetijskih pridelkov. Bližali smo se prvi izletniški točki Novega Mesta. Zapeljali smo se v center Novega Mesta, ter ustavili.

 

Izstopili smo iz avtobusa in se podali peš po ulicah Novega Mesta do katedrale in do društva DGN Novo Mesto. Ogledali smo si prostore njihovega društva ter malo posedeli, da smo prisluhnili sekretarki ter tolmaču znakovnega jezika. Veseli smo bili njihovega gostoljubja. Po končani predstavitvi sekretarke in tolmača smo se dogovorili še za ogled mesta. Razdelili smo se v dve skupini, ter se dogovorili za kraj, kjer  se zberemo in se odpravimo na avtobus. Od gostiteljev društva DGN Novo Mesto smo bili zelo veseli, vsega kar je povedala sekretarka Vesela in tolmač, ki nas je spremljal še naprej.

 

Ob odhodu z Novega Mesta nas je pot vodila na grad Otočec. Ko smo izstopili iz avtobusa nas je pot vodila prek lesenega mostu do gradu Otočec. Tukaj nas je pričakal gospodar gradu Grof oblečen v oblačila kot so jih nosili nekdaj Grofje. Malo smo se ustavili pod pročeljem gradu, da smo poslušali gospoda, ki nam je povedal o znamenitostih tega gradu in njihovih prednikih, ki so segali v 15. stoletje. Značilnost tega gradu je, da je obdan z vodo in edini takšen grad v Sloveniji. Današnji namen gradu pa je namenjen obiskovalcem ter kot hotelu, ki prireja poroke. Po končani predstavitvi smo si ga lahko še ogledali ali sprehodili še čez drugi most ter pod nadaljevali ob vodi Krki.

 

Nenadoma oblaki prekrijejo sončne žarke in že se je bližal čas za odhod. Pred odhodom smo  še naredili skupni posnetek pred pročeljem gradu. Odpravili smo se čez most do avtobusa in pot nadaljevali v Pleterje na ogled Kartuzije. Med vožnjo z avtobusom sonce obsije zidove, kjer se nahaja kartuzija in že smo se ustavili in izstopili ter nadaljevali pot med drevoredi. Bližali smo se notranjosti kartuzije ter vstopili in si ogledali videofilm, ki je prikazal delo menihov. Po koncu video posnetka, smo se odpravili ogledati muzej na prostem.

 

V prelepem sočnem popoldanskem dnevu nas je avtobus zapeljal v Kostanjevico na Krki in tu je bila naša predzadnja postaja. Odpravili smo se proti gostišču, kjer je nas čakalo kosilo v prečudovitem starem delu gostišča in dobri hrani in potem z dobrimi občutki na poti nazaj domov.

   

Ana in Anton Krajnc zapisala:

V soboto 13. junija smo se zbrali pred društvom gluhih in naglušnih. Ob sedmi uri smo se odpeljali z avtobusom proti Novemu Mestu. V Novem Mestu nas je sprejela tajnica DGN NM gospa Vesela. Razkazala nam je prostore njihovega društva. Po krajšem postanku in pogostitvi smo se odpravili na ogled starega dela Novega Mesta. Po mestu nas je vodila gospa Vesela in naša vodička Ana, ter tolmač. Videli in zvedeli veliko novega. Po ogledu smo se odpravili proti gradu Otočec. V gradu Otočec nas je sprejel grof in nam povedal zgodovino gradu. Povedal je tudi, da imajo veliko porok, in da je protokolaren objekt. Grad stoji na otoku Krke. Gradu si nismo mogli ogledati, zaradi organiziranih dveh porok. Bilo je lepo videti lepi grad in se sprehajali okrog. Pot smo nadaljevali proti kartuziji Pleterje. Sprejel nas  je predstavnik. V kartuziji smo si ogledali film, kako patri delajo na poljih, v vinogradih, sadovnjakih in opravljajo svete maše. Menihi se med seboj ne pogovarjajo v kartuziji, ampak samo v četrtkih ob sprehodih zunaj obzidja. Znajo govoriti vsi slovenski jezik, čeprav je samo eden Slovenec, ostali so tujci. Po končani filmski predstavi smo si ogledali muzej na prostem. V kmečki hiši še sedaj pečejo kruh. Kuhinja je črna, kot je nekoč bila. V muzeju imajo zajce, ovce, koze in kokoši ter papagaja. Poskušali smo tudi mašna vida in cviček. Ogled je bil enkraten. Mislim, da so bili ostali udeleženci tudi zadovoljni. Ker je že bila pozna popoldan, smo se popeljali naprej proti Kostanjevici na Krki. Kostanjevica je najmanjše mesto v Sloveniji, ker ima samo 700 prebivalcev. Mesto je na otoku in je zelo poplavno nevarno, kadar so močni nalivi. V gostišču smo se najedli in se v večernih urah vrnili domov. Upam, da so bili vsi udeleženci zadovoljni z izletom in da si vsi še želimo več takih izletov.

  

Jožica Škrubej zapisala:

Na izletu na Dolenjsko je bilo zelo lepo in tudi zanimivo mesto. V vročem  dnevu, je bilo polno žeje, tako da je bilo potrebno več piti hladno vodo. Izven Novega Mesta mi  je bila najbolj všeč polna zelena narava in  pa tudi manj vroče je bilo. V gradu je polno bogastev za ogled z zanimivo zgodovino. Bilo je vse lepo doživetje v spominu.

 

Jože Zajc zapisal:
Izlet v Beli Krajini sem se z veseljem udeležil kjer so nas lepo sprejeli in tudi pogostitev je bila zelo lepo in veliko smo si tudi ogledali se zahvaljujem.

 

  

 

 

   

D E P R E S I J A


O tej hudi bolezni nam je 20. 5. 2015 ob 17 uri v prostorih društva predavala ga Urška Bandalo, zaposlena v zdravstvenem domu Velenje.


Depresija je bolezen, ki hkrati vpliva na psihično in telesno počutje. Več kot sto milijonov ljudi trpi za to boleznijo. Raziskave so pokazale, da Slovenci prav nič ne zaostajamo za zahodnjaki, saj je že vsak četrti prebivalec poiskal pomoč pri zdravniku.


Kaj jo povzroča? Vzroki depresije so zapleteni, najverjetneje pa je njen pojav povezan z znižanjem ravni nekaterih prenašalcev živčnih dražljajev (nevrotranformatorjev), ki nas z draženjem določenih možganskih celic ohranjajo dobre volje. Med njimi je najbolj znan seratonin.


Depresija je socialno čustvo, ko oseba oceni,da mu je takšnemu kot je, nemogoče živeti in da se ne da ničesar spremeniti, zato se poslavlja od življenja. Občutek ničvrednosti, da je tako slab,da ne zasluži, da bi živel, oz. da je njegovo življenje nesmiselno. Depresija je izredno intenzivno čustvo, ki se mu oseba popolnoma prepušča, kot da se je ne bi mogla ubraniti. Značilna je izguba motivacije za vsakodnevne aktivnosti in za prihodnost, ki se kaže kot brezvoljnost, pomankanje življenske moči, energije, libida in tudi  vsakodnevnih higijenskih navad. Depresivna oseba se ukvarja samo s sabo z negativnimi predstavami o sebi, z občutkom ničvrednosti, nesposobnosti, in največkrat z umikom od ljudi. Večkrat se lahko pojavijo misli po samouničenju, kar lahko povežemo z občutjem sovraštva in prezira do samega sebe. Žalost in depresija sta tesno povezana. Pomembna izguba lahko vodi v pravo depresivno razpoloženje


Psihiatrično zdravljenje je lahko dolgotrajno. Prav tako lahko pri zdravljenju depresivnih stanj zelo pripomore psihoterapija.

 

Pogovori se, bodi to kar si
živi življenje, ki ti ga je narava dala,
ljubi in veseli se, jokaj in žaluj se jezi in miruj
a vedno sledi svoji svobodi in miru v srcu,
bodi to kar si . . . pogumno, ljubeče . . . do sebe in drugih.
veš, da zmoreš . .  . samo dovoli si sprejeti roko, če jo
morda kdaj potrebuješ.

 

                                         Milja Krajnc

 

Prvi tradicionalni pohod  na Tuševo v spomin Rudiju Cerovečki

 

V soboto  9.maja smo se zbrali pred društvom. Razdelili smo sendviče, vodo in  na kratko sem povedal nekaj nujnih napotkov ter seveda pozdravil vse, ki so se odzvali in prijavili. Vodil nas je Kos Franc, ki zelo dobro pozna te planinske poti v okolici Velenja. Pot nas je vodila ob reki Paki proti Šaleku. Takoj na začetku je za dobro voljo poskrbela moja žena, ki je za prehod glavne ceste ustavila policista na motorju ,ki je pripeljal .Dvignil je vizir čelade in povedal: » Mene še pa nobeden ni ustavil, vi ste prvi!« Vsi smo se smejali na ta račun.
Nadaljevali smo pot ob robu gozda in občudovali naravo, ki se je prebujala. Vseskozi navkreber smo sproščeno klepetali. Ko je bila za nami prva večja vzpetina in smo se malo zadihali, smo naredili nekaj posnetkov, kajti imeli smo lep razgled na celo mesto Velenje, predvsem pa na severni del mesta. Vodja Kos je povedal tudi kakšen vic ali kakšno zanimivost. S sabo smo imeli tudi malo žajbljevega likerja za razkužitev želodca in grla. Čez gozd proti vrhu nam je bilo seveda pošteno vroče. Vsi smo bili pošteno utrujeni ko smo prišli na vrh na Tuševo. Ugotovili smo da je tudi orientacijski tek. Pogled v dolino je bil zelo lep. Posedli smo v sobo, kjer nas je že čakala pripravljena miza. Pojedli smo golaž in se okrepčali z pijačo po želji.  Na  terasi turistične kmetije Tuševo smo uživali ob razgledu in naredili par fotografij. Nato smo skozi gozd krenili nazaj proti dolini. Ustavili smo se na  jasi. Pričakal nas je novi član društva Franc Avberšek, ki nas je povabil, da se oglasimo pri njem, saj je slišal,  da bomo imeli pohod v Rudijev spomin, ki je bil njegov prijatelj. Meni je seveda njegova dobrodošlica poznana že od lanskega leta. Njegova žena nam je skuhala odlično kavo, postreženi pa smo bili tudi z domačim črnim kruhom. Franc Avberšek, je človek, ki je zelo dober sogovornik, njegove besede imajo vedno nekaj več. Človek,  ki živi z naravo, z divjimi živalmi. Je ne samo, da je delal  na vodilnih položajih, je tudi bil dolga leta predsednik lovske zveze Slovenije, sedaj pa uživa z naravo, vnukinjami in ženo na njegovi lepi jasi in brunarici, ter manjši kmečki hiši. Popeljal nas je malo po okolici, kjer ima velik boben za kompostiranje trave. Največje njegovo veselje, pa je, kako svoje znanje prenaša na ostale o divjih živalih. V brunarici ima res veliko trofej, kož, rogovja, slik, lovskih knjig in veliko zanimivih stvaritev, ki jih je naredila narava. Vsi smo z veseljem prisluhnili njegovemu lepemu in zanimivemu, ter poučnemu predavanju. Aleš je vsako zanimivost seveda tolmačil v znakovni jezik, da je bilo razumljivo vsem. Še nekaj časa smo kramljali tudi zunaj na prostem in dorekli nekaj pametnih potez za naslednje leto. Čas nas je priganjal in tudi črni oblaki na nebu niso kazali najbolj prijazne podobe. Pot navzdol je seveda bistveno lažja in tudi tistim, ki jim je bilo vroče jih je na koncu malo ohladil dež. Vsi smo seveda zdravi in veseli ter brez poškodb prispeli v dolino. Ugotovili smo, da smo dan preživeli prijetno in koristno ter s sožitju z naravo.  Ob tem zapisu bi se zahvalil vsem, ki so bili del tega dogodka prvega pohoda Rudiju v spomin. Posebna zahvala pa Kosu, za vodenje, Alešu Fajfar za tolmačenje in Francu Avberšku za ogled in predavanje o divjih živalih. Drugo leto pohod ponovimo, upam ,da v še večjem številu.

 

Franc Forštner