PONOVNO SMO OBISKALI UČENCE OŠ MIHA TOLEDA PINTARJA

Naša izkustvena predavanja o okvari sluha, ki jih izvajamo po šolah in s katerimi smo pričeli v lanskem letu, so naletela na pozitiven odziv. Veseli nas, da je naš zastavljeni cilj, da bi o tej problematiki ozaveščali že najmlajše, zaživel in trudili se ga bomo izpolnjevati tudi v prihodnje.
Ponovno so nas povabili v OŠ Miha Toleda Pintarja. Tokrat v po dva druga, četrta in peta razreda.
Zbrali smo se že utečena ekipa: predsednik, sekretarka, tolmačka Duška in naša gluha članica Marija.
Najprej so nas sprejeli v združenih dveh četrtih razredih. Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in na naše prijetno presenečenje so otroci vedeli, da je to govorica gluhih, Duška pa je tolmačica.
Predsednik je povedal od kod in s kakšnim namenom prihajamo, ter nas vse predstavil.
Otroke želimo čim bolj vključiti v naše predavanje, zato smo jih najprej povprašali, če vedo kaj pomeni biti gluh in naglušen ter ali poznajo kakšno osebo z okvaro sluha. Otroci so se takoj odzvali ter povedali svoje izkušnje, mi pa smo jim na njim primeren način razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Franc je spregovoril o svoji naglušnosti in kasnejši operaciji polževega vsadka, Marija pa je povedala kako težko je živeti kot gluha oseba. Otroci so z zanimanjem poslušali, nato pa so zastavljali vprašanja o slušnih aparatih, polževem vsadku, gluhoti…Spregovorili smo tudi o vzrokih okvare sluha in jih opozorili na dejstvo kako pomemben je sluh. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z okvaro sluha lajšajo vsakdanje življenje (različne budilke, svetlobni hišni zvonec, fm sistem, slušne aparate…). Nad njimi so bili zelo navdušeni, prav tako nad enoročno abecedo in nekaj enostavnimi kretnjami, ki smo se jih skupaj naučili.
Tudi drugošolci so nas lepo sprejeli. Tudi z njimi smo se pogovarjali o gluhoti, naglušnosti in polževem vsadku. Najbolj so jih navdušili tehnični pripomočki in enoročna abeceda ter kretnje, ki so se jih naučili. 
Petošolci pa so že toliko večji, da so povedano še toliko bolj razumeli in so naše predavanje ves čas vedoželjno spremljali. Zastavili so ogromno zanimivih vprašanj, navdušeni so bili tudi nad tehničnimi pripomočki, ki smo jih pokazali. Ena šolska ura je bila čisto prekratka in zmanjkalo nam je časa, da bi se naučili kakšno kretnjo.
Veseli smo, da so nas otroci zelo dobro sprejeli in z zanimanjem poslušali kako živijo osebe z okvaro sluha in s kakšnimi težavami se soočajo v vsakdanjem življenju. Prispevali smo k spoznavanju drugačnosti, obisk pa je tudi pripomogel k njihovemu razvoju, zrelosti in dejanski izkušnji za celo življenje.

DODAJAMO ŠE NEKAJ MISLI UČENCEV OŠ MIHA TOLEDA PINTARJA:

SREČANJE Z GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI

V četrtek zjutraj smo odšli v 5.b, saj smo imeli srečanje z gluhimi in naglušnimi. Zelo nas je zanimalo kaj bomo počeli. Najprej so se nam vsi na kratko predstavili. Z njimi je prišla tolmačka, ki je prevajala v znakovni jezik in iz njega. Izvedeli smo, da se gluhonemi sporazumevajo z znakovnim jezikom in branjem iz ustnic. Predstavili so nam tudi nekaj slušnih pripomočkov. Z enoročno prstno abecedo smo se naučili izgovoriti svoje ime in stavek »Velenje je moje mesto«.
Nam so bili še posebej všeč poklic tolmač in slušni pripomočki. Spoštujemo in občudujemo gluhoneme ljudi.
Andraž, Anže in Matija

V četrtek, 11.2.2016, smo se zbrali v 5.b razredu. Na obisk so prišli člani gluhega in naglušnega kluba Velenje. Zraven je prišla tolmačka gospa Duška. Povedalo so nam kako se oni sporazumevajo z enoročno abecedo in odčitavanjem iz ustnic. Všeč mi je bila budilka, saj je zelo nenavadna. Všeč mi je pa bil tudi svet gluhih in naglušnih. Naučili smo se tudi svoje ime in VELENJE JE MOJE MESTO z enoročno abecedo. Moje mnenje: bilo mi je zelo zanimivo, saj smo se tudi kaj od tega naučili.
Tanja in Ajda

V četrtek smo se učenci petega a in petega b zbrali v učilnici. Tam se nam je predstavila gospa Marija in njena tolmačka. Zraven sta bila tudi gospod Franc in Urška. Gluhi in naglušni se sporazumevajo z ustni in znakovnim jezikom. Povedali so nam, da je v Evropi mednarodni znakovni jezik. Predstavili so nam slušne aparate, zvonec, budilko. Namesto, da zvonec za gluhe in naglušne zazvoni, posveti lučka. Naučili smo se enoročno prstno abecedo, ime in stavek »Velenje je moje mesto«.
Zelo mi je bila všeč predstavitev zvonca in kako se gluhi in naglušni sporazumevajo. Všeč mi je bila tudi zgodba gospe Marije.

V četrtek, 11.2.2016 smo se zbrali v učilnici 5.b razreda. Tam so nas akali učenci in predstavniki. Vsi naglušni in gluhi potrebujejo tolmača. Tisti, ki ne slišijo morajo znati brati iz ustnic in znakovni jezik. budilka mi je bila všeč, ko je zazvonila, ker gluhi in naglušni ne slišijo zvonca in ga imajo posebej. Abeceda mi je bila všeč, ker smo lahko pokazali svoje ime in Velenje je moje mesto. Meni se je predstavitev zdela poučna. Spoštujem te ljudi in jim želim pomagati.
Aleša in Jure

Zbrali smo se na osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda. Gluhi in naglušni so se najprej predstavili, nato smo se še mi. Tolmačka nas je prevajala v govorico gluhih in naglušnih. Ti ljudje berejo iz ustnic in govorijo znakovni jezik. Predstavili so nam slušne pripomočke: slušni aparat, budilko…Naučili so nas enoročno prstno abecedo- (ime, Velenje je moje mesto). Življenje gluhih in naglušnih je težko, ker ne slišijo. Všeč mi je bilo, ko ste prišli in nas veliko naučili. Ti ljudje se meni po resnici povedano smilijo. Z veseljem bi jim pomagala in tudi sama ponudila pomoč.
Klavdija in Tjaž

Urška Jakop

Poslovili smo se od Erike Grobelnik

V ponedeljek, 18.1.2016, smo se na pokopališču Mirje v Mežici poslovili od Erike Grobelnik.
Erika je bila dolgoletna članica MDGN Velenje.  Dolga leta je bila uspešna predsednica tega društva, z večkratnimi ponavljajočimi mandati. Takrat je edino ona bila sposobna nositi breme in odgovornost za delovanje društva.
Bila je med ustanovitelji in gonilna sila društva. Vedno se je borila za vse gluhe člane, za njihove pravice. Borka za človekove pravice, pravice za tolmačenje v slovenskem znakovnem jeziku, ki ga je odlično obvladala. Njen zelo bogat besedni zaklad, ki ga je z veseljem prenašala naprej na mlajše člane jim pomagala in svetovala, je bil neskončen.  Delovala je v odboru za razvoj slovenskega znakovnega jezika pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Dolga leta je bila tudi članica upravnega odbora Zveze gluhih in naglušnih Slovenije, kot predstavnica MDGN Velenje. Bila je skromna, v sebi pa je nosila veliko bogastvo duha. Za vso njeno delo in trud smo ji zelo hvaležni. Naj ji bo lahka slovenska zemlja. Erika počivaj v miru.
V imenu članic in članov MDGN Velenje in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje možu Cirilu, hčerkama in vnukom ter ostalim sorodnikom.

Predsednik MDGN Velenje
Franc Forštner

Dolgo časa želim napisati zgodbo ki je samo moja.

Rodila sem se v kmečki družini, kot sedmi otrok. Celih devet let pred mano je mama rodila sestro, ki je bila gluha. Takrat to ni bilo nič takega, da bi morali okoli zdravnikov ,njeno rojstvo in gluhoto so sprejeli kot da to tako mora biti. Že v otroštvu sem se srečala z kretnjami, ki jih je moja sestra kar sama razvila. Spomnim se, da je tudi mene mnogo krat uho bolelo, mama mi je segrela olje in mi ga dala v uho, moralo je pomagati, nihče pa ni pomislil da je mogoče to narobe. Bila sem operirana na obeh ušesih zaradi kroničnih vnetij. Po prvi operaciji pa sem opazno začela izgubljati sluh, bila sem obupana. Usoda je hotela da sem spoznala moža ki je imel naglušnega očeta. On me je spremljal v Ljubljano na prvi pregled za slušne aparate. Od svojega tasta sem se veliko naučila, vedno ko sem bila prizadeta od mnogih žaljivk na račun svoje naglušnosti, mi je rekel, veš Milica biti gluh ali naglušen ni sramota ,saj to je bolezen, bodi ponosna na vse svoje dosežke v življenju, saj se moraš kot taka mnogo bolj potruditi za uspeh, kot pa tisti, ki slišijo. Ker imam ob sebi moža, ki me vedno spodbuja, sem tudi jaz zagrizla in si zastavila določene cilje. Tako sem naredila šolo za prodajalko, opravila sem šoferski izpit, čeprav moram priznati, da sem skoraj obupala. K sreči mi tega moj mož ni dovolil. Ko pa sem videla, da najina sinova rasteta in se razvijata kot vsi drugi, sem bila navdana s ponosom, ja jaz zmorem vse to če hočem.
Danes živim normalno, če kje pade kakšna žaljivka, jo preslišim. Kljub vsemu pa se včasih sprašujem ali sem jaz kaj drugačna od slišečih, vedno se mi v mislih izoblikuje odgovor, ne nisem mogoče sem od mnogih tudi boljša, saj znam ceniti vse to kar dosežem in kar imam, nič mi ne pride samo od sebe.

Milica Krašovec

OBISK ČLANOV MDGN VELENJE

V društvu precej pozornosti namenjamo terenskemu delu in obiskom tistih članov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo prihajati v društvo. Žal pa nam čas in obveznosti vse prevečkrat ne dopuščajo, da bi na teren odšli večkrat, se pa potrudimo po najboljših močeh.
Poletje je čas, ko je drugih obveznosti manj in tako sva s predsednikom sklenila, da obiščeva nekaj članov, ki zaradi oddaljenosti od sedeža društva in starosti, ne morejo prihajati v Velenje.

S predsednikom Francem sva se na deževen avgustovski dan odpeljala izpred društva. Ne tako daleč, do Prešernove ulice, kjer sva obiskala 89 letno Gabrijelo Senegačnik. Gospa je bila presenečena nad obiskom in je povedala, da je najprej mislila, da sva iz društva borcev, a takoj ko je videla predsednika, je vedela, da temu ni tako. Gospa je izredno čila za svoja leta. Sama je povedala, da je preživela marsikaj, najbolj ponosno pripoveduje o svojih »borčevskih letih«. Dodala je tudi, da je pisala spomine, saj je pričakovala, da ji bo na starost spomin opešal. Rada vzame v roke svojo knjigo spominov, v kateri so zbrani spomini od mladosti. Dodala je, da je začela s pisanji, ko je živela v Franciji, več kot desetletje. Naš pogovor zmoti prihod njene snahe. Z žalostnim glasom pripomni: »To je pa žena mojega pred kratkim umrlega sina.« Potem se je malo zgubila v mislih, a že nadaljevala s pripovedjo. Ponosno nama je pokazala priznanje, ki ga je dobila v društvu borcev, postala je namreč častna članica. Ponovno je pozvonilo pri vratih…tokrat je prišla njena bivša soseda na obisk »Ja, ko pa imaš nek občutek, neko naključje….nas je kar za eno veselico:«, je dodala v smehu in presenečena nad obiski. Majhno stanovanje se je kar napolnilo. Z obljubo, da še prideva, sva se s predsednikom poslovila in pot nadaljevala proti Šoštanju.
Obisk pri članu Milanu Ježovniku, smo načrtovali že nekaj časa, saj smo vedeli, da je imel težko prometno nesrečo, po kateri še okreva. Vrata nama je odprla njegova žena in naju povabila naprej. Milan je bil presenečen nad obiskom in hkrati vesel. Povedal je, da mu je žal, da se nam ne more pridružiti, ampak posledice prometne nesreče so vidne in so ga privezale bolj k domu in v oskrbo žene. Njegova žena nama je tudi postregla s prigrizkom iz domačih klobas, ki jih Milan sam pripravlja. Ker pa sta imela oba predviden obisk pri zdravniku, sva se s Francem poslovila in pot nadaljevala proti Gaberkam do Zajc Jožeta. Pripeljala sva se pred njegovo hišo in ga že od daleč zagledal, kako se pripravlja, da gre na pot s svojim mopedom. Pred kratkim je imel manjši operativni poseg in je bil na poti k zdravniku. Vseeno si je odtrgal še par minut in nama pokazal svoje zajce in naju pogostil s sokom. Povedal je, da je lepo, da sva se oglsila in da bo žalosten ko bom zaključila, da se je kar navadil na mene. Povedala sem mu, da pričakujem, da mi obisk vrne in mi obreže grozdje, saj tudi sam obrezuje in pripravlja vrt, katerega ima res lepo urejenega. Da ne bi zamudil, sva se poslovila in pot zaključila pri sestrah Cilka Kavčnik in Kavšak Angela. »Ravno sva pojedli kosilo,« se je hudomušno nasmehnila Angela. Vstopila sva in res je dišalo po kosilu. Predsednik je dejal, da sva se malo oglasila, da vidimo, kako sta. Cilka in Angela živita na manjši domačiji v Zavodnjah. Angela je naglušna, Cilka pa gluha, vendar ne pozna kretnje, ker ni hodila v Zavod. Med sabo se z njunim načinom pogovora vse razumeta. Cilka je prinesla ni mizo borovničevec, Angela pa je povedala, da je Cilka nabrala borovnice v bližnjem gozdu in da je domač. Dodala je da radi tudi pečeta, postreženi piškoti so bili njuno delo.  Ura se je pomikala proti drugi uri popoldan in s Francem sva zaključila najine obiske na domu. Tudi v prihodnje se bomo trudili, da se obišče čimveč oseb, da se bo društva približa osebam, ki iz takšnega in drugačnega razloga ne zmorejo poti v društvo.

Metka Rednak Glažar

TADEJ ENCI - PREJEMNIK BRONASTE MEDALJE NA EP GLUHIH V ATLETIKI NA SPREJEMU PRI ŽUPANU MO VELENJE

Župan MO Velenje je v četrtek, 30.7.2015, pripravil sprejem za Tadeja Encija, ki je na EP gluhih v atletiki posegel po najboljših mestih, saj je osvojil bronasto medaljo v teku na 400 m.

Župan Bojan Kontič je mlademu atletu čestital v imenu občine in tudi vseh prisotnih na sprejemu. Poudaril je, da je Tadejev uspeh dokaz, da se z veliko truda in odrekanja, kljub njegovi okvari sluha, da prestavljati meje. Dodal je, da je njegov uspeh, poleg osebnega zadovoljstva tudi velika promocija Velenja, ki slovi kot mesto športa in da mu vsekakor želi še več takšnih uspehov na vseh ravneh njegove športne kariere.

Nekaj besed je dodal tudi predsednik MDGN Velenje, Franc Forštner in sicer, da je Tadejev uspeh pomemben za gluho in naglušno skupnost in da mu je žal, da Tadej ni bil že prej član društva, da pa ga bo kot predstavnik društva podpiral na atletski poti.

Zahvalne besede ob uspehu so prišle tudi od drugih prisotnih, predstavnika ZŠIS-POK, ŠZGNS ter AK in ŠZ Velenje. Vsi v Tadeju vidijo mladeniča, ki v svoji športni karieri lahko poseže precej visoko in se razvije v vrhunskega športnika.

Tadej se je županu zahvalil za čestitke in sprejem in obljubil, da bo v prihodnosti skušal posegati še višje. Obljubil je zlato medaljo na naslednjem prvenstvu. Zahvalil pa se je tudi vsem ostali prisotnim, še posebej svojim staršem ter sestri za pomoč in podporo.

Metka Rednak Glažar

Izlet na Dolenjsko, dne 13. 6. 2015 (sobota)

Lojze Dobovičnik zapisal:

Pred društvom smo se zbrali ter počakali na avtobus, da nas pelje na izlet. Bilo je lepo sončno jutro, kar nam je polepšalo misli ter občutke za izlet. Ko smo se posedli na sedeže avtobusa, je sekretarka Metka preverila prisotnost. Po opravljenem preverjanju, smo se odpeljali do avtoceste ter po avtocesti proti Novemu Mestu. Na avtobusu nam je vodička povedala, da se bomo ustavili na počivališču preden bomo nadaljevali vožnjo do Novega Mesta. Ko smo prispeli do počivališča smo si razdelili sendviče in vodo. Kdor ni zajtrkoval doma je lahko ublažil lakoto z sendvičem. Opravili smo še ostale stvari ter se odpravili na avtobus in se posedli na svoja mesta ter ponovno preverjanje in nato nadaljevali vožnjo do Novega Mesta. Med vožnjo je bilo lepo ogledovati polja v različnih barvah kmetijskih pridelkov. Bližali smo se prvi izletniški točki Novega Mesta. Zapeljali smo se v center Novega Mesta, ter ustavili.

Izstopili smo iz avtobusa in se podali peš po ulicah Novega Mesta do katedrale in do društva DGN Novo Mesto. Ogledali smo si prostore njihovega društva ter malo posedeli, da smo prisluhnili sekretarki ter tolmaču znakovnega jezika. Veseli smo bili njihovega gostoljubja. Po končani predstavitvi sekretarke in tolmača smo se dogovorili še za ogled mesta. Razdelili smo se v dve skupini, ter se dogovorili za kraj, kjer  se zberemo in se odpravimo na avtobus. Od gostiteljev društva DGN Novo Mesto smo bili zelo veseli, vsega kar je povedala sekretarka Vesela in tolmač, ki nas je spremljal še naprej.

Ob odhodu z Novega Mesta nas je pot vodila na grad Otočec. Ko smo izstopili iz avtobusa nas je pot vodila prek lesenega mostu do gradu Otočec. Tukaj nas je pričakal gospodar gradu Grof oblečen v oblačila kot so jih nosili nekdaj Grofje. Malo smo se ustavili pod pročeljem gradu, da smo poslušali gospoda, ki nam je povedal o znamenitostih tega gradu in njihovih prednikih, ki so segali v 15. stoletje. Značilnost tega gradu je, da je obdan z vodo in edini takšen grad v Sloveniji. Današnji namen gradu pa je namenjen obiskovalcem ter kot hotelu, ki prireja poroke. Po končani predstavitvi smo si ga lahko še ogledali ali sprehodili še čez drugi most ter pod nadaljevali ob vodi Krki.

Nenadoma oblaki prekrijejo sončne žarke in že se je bližal čas za odhod. Pred odhodom smo  še naredili skupni posnetek pred pročeljem gradu. Odpravili smo se čez most do avtobusa in pot nadaljevali v Pleterje na ogled Kartuzije. Med vožnjo z avtobusom sonce obsije zidove, kjer se nahaja kartuzija in že smo se ustavili in izstopili ter nadaljevali pot med drevoredi. Bližali smo se notranjosti kartuzije ter vstopili in si ogledali videofilm, ki je prikazal delo menihov. Po koncu video posnetka, smo se odpravili ogledati muzej na prostem.

V prelepem sočnem popoldanskem dnevu nas je avtobus zapeljal v Kostanjevico na Krki in tu je bila naša predzadnja postaja. Odpravili smo se proti gostišču, kjer je nas čakalo kosilo v prečudovitem starem delu gostišča in dobri hrani in potem z dobrimi občutki na poti nazaj domov.

Ana in Anton Krajnc zapisala:

V soboto 13. junija smo se zbrali pred društvom gluhih in naglušnih. Ob sedmi uri smo se odpeljali z avtobusom proti Novemu Mestu. V Novem Mestu nas je sprejela tajnica DGN NM gospa Vesela. Razkazala nam je prostore njihovega društva. Po krajšem postanku in pogostitvi smo se odpravili na ogled starega dela Novega Mesta. Po mestu nas je vodila gospa Vesela in naša vodička Ana, ter tolmač. Videli in zvedeli veliko novega. Po ogledu smo se odpravili proti gradu Otočec. V gradu Otočec nas je sprejel grof in nam povedal zgodovino gradu. Povedal je tudi, da imajo veliko porok, in da je protokolaren objekt. Grad stoji na otoku Krke. Gradu si nismo mogli ogledati, zaradi organiziranih dveh porok. Bilo je lepo videti lepi grad in se sprehajali okrog. Pot smo nadaljevali proti kartuziji Pleterje. Sprejel nas  je predstavnik. V kartuziji smo si ogledali film, kako patri delajo na poljih, v vinogradih, sadovnjakih in opravljajo svete maše. Menihi se med seboj ne pogovarjajo v kartuziji, ampak samo v četrtkih ob sprehodih zunaj obzidja. Znajo govoriti vsi slovenski jezik, čeprav je samo eden Slovenec, ostali so tujci. Po končani filmski predstavi smo si ogledali muzej na prostem. V kmečki hiši še sedaj pečejo kruh. Kuhinja je črna, kot je nekoč bila. V muzeju imajo zajce, ovce, koze in kokoši ter papagaja. Poskušali smo tudi mašna vida in cviček. Ogled je bil enkraten. Mislim, da so bili ostali udeleženci tudi zadovoljni. Ker je že bila pozna popoldan, smo se popeljali naprej proti Kostanjevici na Krki. Kostanjevica je najmanjše mesto v Sloveniji, ker ima samo 700 prebivalcev. Mesto je na otoku in je zelo poplavno nevarno, kadar so močni nalivi. V gostišču smo se najedli in se v večernih urah vrnili domov. Upam, da so bili vsi udeleženci zadovoljni z izletom in da si vsi še želimo več takih izletov.

Jožica Škrubej zapisala:

Na izletu na Dolenjsko je bilo zelo lepo in tudi zanimivo mesto. V vročem  dnevu, je bilo polno žeje, tako da je bilo potrebno več piti hladno vodo. Izven Novega Mesta mi  je bila najbolj všeč polna zelena narava in  pa tudi manj vroče je bilo. V gradu je polno bogastev za ogled z zanimivo zgodovino. Bilo je vse lepo doživetje v spominu.

Jože Zajc zapisal:
Izlet v Beli Krajini sem se z veseljem udeležil kjer so nas lepo sprejeli in tudi pogostitev je bila zelo lepo in veliko smo si tudi ogledali se zahvaljujem.

D E P R E S I J A

O tej hudi bolezni nam je 20. 5. 2015 ob 17 uri v prostorih društva predavala ga Urška Bandalo, zaposlena v zdravstvenem domu Velenje.

Depresija je bolezen, ki hkrati vpliva na psihično in telesno počutje. Več kot sto milijonov ljudi trpi za to boleznijo. Raziskave so pokazale, da Slovenci prav nič ne zaostajamo za zahodnjaki, saj je že vsak četrti prebivalec poiskal pomoč pri zdravniku.

Kaj jo povzroča? Vzroki depresije so zapleteni, najverjetneje pa je njen pojav povezan z znižanjem ravni nekaterih prenašalcev živčnih dražljajev (nevrotranformatorjev), ki nas z draženjem določenih možganskih celic ohranjajo dobre volje. Med njimi je najbolj znan seratonin.

Depresija je socialno čustvo, ko oseba oceni,da mu je takšnemu kot je, nemogoče živeti in da se ne da ničesar spremeniti, zato se poslavlja od življenja. Občutek ničvrednosti, da je tako slab,da ne zasluži, da bi živel, oz. da je njegovo življenje nesmiselno. Depresija je izredno intenzivno čustvo, ki se mu oseba popolnoma prepušča, kot da se je ne bi mogla ubraniti. Značilna je izguba motivacije za vsakodnevne aktivnosti in za prihodnost, ki se kaže kot brezvoljnost, pomankanje življenske moči, energije, libida in tudi  vsakodnevnih higijenskih navad. Depresivna oseba se ukvarja samo s sabo z negativnimi predstavami o sebi, z občutkom ničvrednosti, nesposobnosti, in največkrat z umikom od ljudi. Večkrat se lahko pojavijo misli po samouničenju, kar lahko povežemo z občutjem sovraštva in prezira do samega sebe. Žalost in depresija sta tesno povezana. Pomembna izguba lahko vodi v pravo depresivno razpoloženje

Psihiatrično zdravljenje je lahko dolgotrajno. Prav tako lahko pri zdravljenju depresivnih stanj zelo pripomore psihoterapija.

Pogovori se, bodi to kar si
živi življenje, ki ti ga je narava dala,
ljubi in veseli se, jokaj in žaluj se jezi in miruj
a vedno sledi svoji svobodi in miru v srcu,
bodi to kar si . . . pogumno, ljubeče . . . do sebe in drugih.
veš, da zmoreš . .  . samo dovoli si sprejeti roko, če jo
morda kdaj potrebuješ.

                                         Milja Krajnc

Prvi tradicionalni pohod  na Tuševo v spomin Rudiju Cerovečki

V soboto  9.maja smo se zbrali pred društvom. Razdelili smo sendviče, vodo in  na kratko sem povedal nekaj nujnih napotkov ter seveda pozdravil vse, ki so se odzvali in prijavili. Vodil nas je Kos Franc, ki zelo dobro pozna te planinske poti v okolici Velenja. Pot nas je vodila ob reki Paki proti Šaleku. Takoj na začetku je za dobro voljo poskrbela moja žena, ki je za prehod glavne ceste ustavila policista na motorju ,ki je pripeljal .Dvignil je vizir čelade in povedal: » Mene še pa nobeden ni ustavil, vi ste prvi!« Vsi smo se smejali na ta račun.
Nadaljevali smo pot ob robu gozda in občudovali naravo, ki se je prebujala. Vseskozi navkreber smo sproščeno klepetali. Ko je bila za nami prva večja vzpetina in smo se malo zadihali, smo naredili nekaj posnetkov, kajti imeli smo lep razgled na celo mesto Velenje, predvsem pa na severni del mesta. Vodja Kos je povedal tudi kakšen vic ali kakšno zanimivost. S sabo smo imeli tudi malo žajbljevega likerja za razkužitev želodca in grla. Čez gozd proti vrhu nam je bilo seveda pošteno vroče. Vsi smo bili pošteno utrujeni ko smo prišli na vrh na Tuševo. Ugotovili smo da je tudi orientacijski tek. Pogled v dolino je bil zelo lep. Posedli smo v sobo, kjer nas je že čakala pripravljena miza. Pojedli smo golaž in se okrepčali z pijačo po želji.  Na  terasi turistične kmetije Tuševo smo uživali ob razgledu in naredili par fotografij. Nato smo skozi gozd krenili nazaj proti dolini. Ustavili smo se na  jasi. Pričakal nas je novi član društva Franc Avberšek, ki nas je povabil, da se oglasimo pri njem, saj je slišal,  da bomo imeli pohod v Rudijev spomin, ki je bil njegov prijatelj. Meni je seveda njegova dobrodošlica poznana že od lanskega leta. Njegova žena nam je skuhala odlično kavo, postreženi pa smo bili tudi z domačim črnim kruhom. Franc Avberšek, je človek, ki je zelo dober sogovornik, njegove besede imajo vedno nekaj več. Človek,  ki živi z naravo, z divjimi živalmi. Je ne samo, da je delal  na vodilnih položajih, je tudi bil dolga leta predsednik lovske zveze Slovenije, sedaj pa uživa z naravo, vnukinjami in ženo na njegovi lepi jasi in brunarici, ter manjši kmečki hiši. Popeljal nas je malo po okolici, kjer ima velik boben za kompostiranje trave. Največje njegovo veselje, pa je, kako svoje znanje prenaša na ostale o divjih živalih. V brunarici ima res veliko trofej, kož, rogovja, slik, lovskih knjig in veliko zanimivih stvaritev, ki jih je naredila narava. Vsi smo z veseljem prisluhnili njegovemu lepemu in zanimivemu, ter poučnemu predavanju. Aleš je vsako zanimivost seveda tolmačil v znakovni jezik, da je bilo razumljivo vsem. Še nekaj časa smo kramljali tudi zunaj na prostem in dorekli nekaj pametnih potez za naslednje leto. Čas nas je priganjal in tudi črni oblaki na nebu niso kazali najbolj prijazne podobe. Pot navzdol je seveda bistveno lažja in tudi tistim, ki jim je bilo vroče jih je na koncu malo ohladil dež. Vsi smo seveda zdravi in veseli ter brez poškodb prispeli v dolino. Ugotovili smo, da smo dan preživeli prijetno in koristno ter s sožitju z naravo.  Ob tem zapisu bi se zahvalil vsem, ki so bili del tega dogodka prvega pohoda Rudiju v spomin. Posebna zahvala pa Kosu, za vodenje, Alešu Fajfar za tolmačenje in Francu Avberšku za ogled in predavanje o divjih živalih. Drugo leto pohod ponovimo, upam ,da v še večjem številu.

Franc Forštner

OKVARA SLUHA ŠE NI KONEC ŽIVLJENJA

Najprej sem vse prisotne pozdravil, seveda pa na prireditvi ni manjkal župan omenjene občine, Janko Kopušar. Lepo nas je pozdravil in povedal, da je vesel, da se odpiramo na lokalno raven in da mu je v veselje, da je omenjena prireditev ravno tukaj, saj smo lani v ta objekt vgradili slušno zanko, ki odlično deluje.

Po pozdravu je začela z predavanjem ga. Anita Kastelic iz ORL Ljubljana. Res zanimivo, poučno ter slikovito je povedala, katere preiskave se izvajajo pri njih, kako se ugotavlja sluh pri otrocih, kaj kakšna preiskava pomeni in kako do slušnega aparata. Njeno predavanje je res pritegnilo vse prisotne v dvorani in škoda, ker se ga niso udeležili v še večjem številu. Na koncu predavanja so sledila njej namenjena vprašanja, ki jih je bilo kar nekaj. Slišal sem veliko vprašanj, povezanih s slušnimi aparati in tudi s polževimi vsadki. Ko je zmanjkalo vprašanj, sem se ji zahvalil in predal besedo Adiju, ki je povedal še nekaj več o pravicah pri pridobitvi slušnih aparatov. Zelo lepo je razložil novi zakon ZIMI, ki je sedaj v uporabi in pot do pridobitve tehničnega pripomočka. V zadnjem delu pa je pokazal tehnične pripomočke ter njihovo uporabo in delovanje. Rad bi pohvalil odlično dopolnjevanje in sodelovanje obeh sodelujočih, tako Anite kot tudi Adija v vsem kar sta nam povedala. Sam sem na koncu dogodka dodal nekaj vzpodbudnih misli iz lastnih izkušenj.

Po koncu smo še malo poklepetali ob pecivu in kar nismo mogli narazen, čas pa je hitro tekel. Iskreno se zahvaljujem vsem sodelujočim in seveda tudi upravi Mladinskega centra, občini in obema odličnima predavateljema. Na ta način počasi in vztrajno rušimo tabuje o sluhu, saj je še vedno marsikomu nerodno priznati, da ne sliši dobro, vendar danes to ne sme več biti sramota, kajti vedno več oseb bo potrebovalo slušne aparate in ostale pripomočke in v MDGN Velenje smo pripravljeni vsakemu pomagati z nasveti.

Franc Forštner

PODELITEV TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV V MDGN VELENJE

Vsako zadnjo sredo v mesecu je srečanje samopomočne skupine Barbara. Tako smo  jo v januarju izkoristili tudi za podelitev tehničnih pripomočkov. Prednost so dobili tisti člani, ki do sedaj še nikoli niso tega dobili in pa vsi ,ki nimajo pravice pridobitve na upravni enoti po novem zakonu.

Vsega skupaj je bilo kar nekaj članic in članov, ki so z veseljem prisluhnili meni, kajti informiral sem jih kaj pripravljamo in o čem se pogovarjamo na odboru naglušnih zveze. Seznanil sem jih tudi z aktivnostmi ,ki bodo potekale v društvu. Sledila je podelitev tehničnih pripomočkov vsem po seznamu. Vsem sem zaželel ,da jim dobro služijo in da naj si shranijo garancijske listine ,ter dobro preberejo navodila. Videlo se je zadovoljstvo na obrazih vseh ,veselje in druženje je bilo ta dan popolno. Nekdo mi je rekel ja šele sem včlanil v društvo, pa ste mi že pomagali ja res vam hvala, sem pa ta zvonec res potreboval. Jaz pa se seveda zahvaljujem FIHU in zvezi za pomoč pri tej izvedbi.

Franc Forštner