KOMUNIKACIJA ALI KAKO NAJ TO POVEM, 22.2.2017

V sredo, 22.2.2017, smo se člani društva zbrali v prostorih društva ob 16.30 uri, da bi poslušali poučno in zanimivo predavanje o komunikaciji, ki vpliva na medsebojne odnose in posledično tudi na naše zdravje in počutje. Predavala je gospa Janja Rednjak iz Društva za harmonijo življenja CarpeDiem. Predavanje se je pričelo s pozdravom predsednika društva, ki se je vsem zahvalil za udeležbo in med nami pozdravil predavateljico.
Med predavanjem smo obravnavali osebnostne in vedenjske kritike, ter kako se odzovemo nanje. Osebnostne kritike vzamemo zelo resno in nas lahko velikokrat bolijo, saj se nanašajo na naš karakter, na nas kakršne smo kot oseba. Nihče nas kot osebo nima pravice spreminjati, zato so te kritike nekorektne. Vedenjske kritike pa so tiste, ki so dobrodošle, če so konstruktivne in imajo konkretno podlago. Nanašajo se na naše vedenje, ki ga lahko spreminjamo. Zavedati pa se moramo, da marsikdaj ne vemo, da počnemo nekaj narobe dokler nas nekdo ne pokritizira in to ozavestimo in spremenimo. Dotaknili smo se tudi realnih in nerealnih kritik. Nepravilna kritika je na primer »Kaka packa si«. Oseba, ki sprejme to kritiko ne ve, kaj je naredila narobe, zato je takšna kritika neprimerna in nepravilna. V tem danem primeru bi bila pravilna kritika »Nisi pospravila sobe«. Pomembno je, da v danem trenutku, ko nekdo naredi nekaj narobe, podamo konkretno in natančno kritiko.
Menim, da je bilo predavanje zelo zanimivo in verjamem, da bo slišano marsikomu v življenju koristilo. Ljudje smo namreč družabna bitja in je zato komunikacija za nas poglavitnega pomena.

Nasvidenje do prihodnjič,
Janja Krajnc

V društvu zares Franc z pomočjo Janje in Irene skrbi, da nam približa čim več novosti in seveda doseže tudi to, da se zamislimo sami nad sabo. Kljub njegovim mnogim obveznostim poskrbi za nas. Tako nam je pripravil predavanje na temo: KOMUNIKACIJA ALI KAKO NAJ POVEM.
Ja, že v drugo nam je Janja prišla predavat. V sredo nam je predavala o čisto življenjskih napakah v komunikaciji. Skozi celo njeno predavanje smo se lahko našli v tem, kakšne napake delamo. Čudovito nam je z besedo predstavila kako in kdaj naredimo veliko napak in tudi žalitev v svoji okolici in nam ljubim osebam. Mnogokrat je res potrebno, da ti nekdo tretji odpre oči, ter te opozori na tvoje napake, kajti sami si jih nikoli ne priznamo. Ob njenih besedah smo mnogi kar zadržali dih saj so nam bile napake povedane na glas. Udeležba je bila res velika, vmes pa je bilo tudi malo smeha. Čas je prehitro minil. Janja, hvala ti! Veliko si nas naučila in upam, da še prideš s kakšnimi izkušnjami med nas in nam spet približaš, kako si lahko olajšamo sami življenje.

Milica Krašovec

OBISK ČLANICE

V četrtek, 26.1.2017, sva se s predsednikom Francem odločila, da obiščeva našo članico Jožefo Kladnik. Pridružili so se nama gospod Franjo Naraločnik, župan občine Ljubno in naša aktivna člana Marija Varžič in Stanko Kolar. Ker Stanko zelo dobro pozna njeno družino, se je dogovoril za obisk in skupaj smo se odpravili k dobrovoljni in nasmejani Jožefi, ki bo letos dopolnila 95 let. Pripovedovala nam je zgodbe iz svojega življenja. V svoji mladosti je skupaj z 8 brati in sestrami živela na višje ležeči kmetiji, dokler se ni preselila na domačijo, kjer živi še danes. Pomagat je hodila na eno kmetijo na Smrekovcu, do katere je hodila uro in pol. V času vojne je pripravljala hrano in jo nosila partizanom v bolnišnico. V tistem času je najmlajši brat umrl v snežnem plazu. Povedala je, da sta k njej prišla dva partizana, da bi ji prenesla žalostno novico a si nista upala, saj je nista želela užalostiti, ko sta jo slišala peti ob pletenju košare. Ob zgodbah pa smo se okrepčali tudi z domačimi dobrotami, ki nam jih je pripravila njena snaha. Prepričana sem, da bo ta obisk vsem ostal v zelo lepem spominu.

S prijaznimi pozdravi,
Janja Krajnc

MOJE ŽIVLJENJE

V družini sem se rodila kot četrti otrok in imela že dve sestri in brata. Za mano je prišel še en brat, tako da nas je bilo pet. Med sabo se nismo nikoli prepirali.
Bili smo delavska družina. Oče je delal v tovarni usnja Šoštanj, imel je redno delo, zato nismo bili nikoli lačni. Mati je vedno pekla bel kruh, da ga je oče lažje jedel; takrat namreč v tovarnah še ni bilo jedilnic.
V šolo sem šla leta 1938 v Kraljevini Jugoslaviji. Bila sem v tretjem razredu, ko je Hitler okupiral celo državo. To je bila diktatura brez primera. Vsa štiri leta okupacije sem hodila v nemško šolo, tako da mi še zdaj nemščina ni tuja. Kakor se vse enkrat konča, se je tudi ta druga svetovna vojna. Po dolgih štirih letih smo prišli pod SFRJ. Leta 1945 aprila meseca sta tukaj blizu nas v kraju Topolšica general Löhr in naš tovariš Ivan Dolničar podpisala kapitulacijo. S tem je bilo tudi konec vojne.
Leta so minevala, medtem sem se poročila. Z možem Stanetom sta se nama rodila dva otroka, hčerka Irma in sin Franci. Pozneje sem se zaposlila v tovarni gospodinjske opreme Velenje ter tam delala vse do upokojitve .
Nekaj kar ne bom nikoli pozabila, pa se mi je zgodilo 5. 2. 1973, ko sem šla zjutraj na vlak v Šmartnem ob Paki. Na poledeneli cesti sem tako nesrečno padla, da sem bila 48 ur v komi. Posledično sem izgubila vse čute razen vida. Ta mi še danes dobro služi. Vsako jutro, ko pride časopis Delo, ga preberem brez očal. Nekaj let po padcu sem dobila slušni aparat Neuroth.
Pa še nekaj moram povedati. Imam dva čudovita vnuka Barbaro in Grega, ki mi zelo veliko pomenita. Sta dobro izobražena, saj imata oba po dve diplomi. Barbara je študirala na FF v Ljubljani in uči na šoštanjski šoli angleščino, španščino pa poučuje na tečajih. Gregor je bil zlati maturant s Zoisovo štipendijo. Najprej je študiral mednarodne odnose na FDV v Ljubljani, nato pa je naredil še strojno fakulteto, tako da se sedaj vozi v Ljubljano v službo v podjetje Hella.
Jaz pa uživam življenje kot starostna upokojenka. Upam, da bom še kakšno leto. Kdo ve?
Za konec si bom izposodila še misel od blaženega škofa Anton Martina Slomška: »Pot življenja našega je kratka, a tega ne pove nobena pratka!«

Lepo vas pozdravlja,

Ana Konovšek

 ZAKLJUČEK LETA 2016

V društvu se je vodstvo odločilo, da člane popelje na zaključek v gostišče volk v Plešivcu. Tam nas je predsednik Forštner s svojo ekipo pozdravil, zaželel dobrodošlico in od članov zahteval veliko dobre volje. Predsednik je poskrbel za muzikanta, ki nam je igral. Pri predsednikovi mizi je bil tudi učitelj plesne šole. Naučil nas je nekaj plesnih korakov v modernem ritmu. Člani smo bili presenečeni, kako je elastičen, kot bi imel polomljene kosti. Po večerji ter nekaj taktih muzike, se je predsednik odločil nagraditi svoje člane, ki so mu pomagali pri pripravi delavnic, ki jih ni bilo malo. Gledališka skupina je pripravila dve igri. Ena je bila Fina Gospa, druga Radar na cesti. Nadaljevali so s šalami. Bil je tudi skeč pobiranja piškotov. Ure so hitro tekle, zato smo se proti jutru odpravili na avtobus in se odpeljali proti domu.

Še enkrat hvala gospodu predsedniku in njegovi ekipi.

Sonja Triglav

ABRAHAM

V sredo, 4. januarja 2017, smo v društvu praznovali posebno obletnico. Naša članica Irena je dopolnila 50 let. Pripravila nam je pogostitev z višnjevo torto, piškoti in pijačo.

V društvu ji želimo vse najboljše. Naj jo na vsakem koraku spremljajo veselje, smeh, ljubezen in sreča.

PREDAVANJE NEUROTH

V sredo, 7.12.2016, smo v društvu gostili predstavnike podjetja NEUROTH. Najprej so nam predstavili nekaj splošnega o sluhu in zgradbi ušes, nato pa na primerih prikazali različne stopnje okvare sluha. V nadaljevanju so predstavili svoje izdelke in storitve. Kot zanimivost so povedali, da je podjetje NEUROTH v Sloveniji edino, ki ponuja slušne aparate drugih podjetij. Tako olajšajo svojim strankam izbiro pravega slušnega aparata. Ob koncu predavanja so članom opravili še hitri pregled slušnih aparatov in po potrebi zamenjali kakšno cevko. Predavanje je bilo zelo zanimivo in porajala so se marsikatera vprašanja, na katera smo dobili tudi odgovore. Predsednik Franc je za člane pripravil presenečenje, katerega so bili vsi zelo veseli.
Po predavanju sta nas obiskala tudi Miklavž in parkelj, ki sta prinesla s seboj nekaj za posladkat.
Predavanje je v slovenski znakovni jezik tolmačila Duška Berločnik. 

Janja Krajnc

NAŠ PREDSEDNIK FRANC

Ker je Franc omenil, da se mu mandat predsednika izteka, sem se jaz odločila nekaj napisati tudi o njem. Rada bi poudarila, da je odličen predsednik, zelo veliko je naredil da je društvo spet zaživelo z polnim sijajem. Vedno je pripravljen prisluhniti in poslušati vsakega člana, sploh mu ni važno, so to mali ali veliki problemi, on je tu da pomaga z nasveti. Včasih pa se zgodi, da mu enostavno zmanjka časa za vsakega. Vendar sam ne bi zmogel vsega če ne bi imel ogromno podporo svoje žene Irene, pa tudi ob sebi je sestavil zelo dober tim članov, dobro je ocenil kdo je dober v čem ter to izkoristil, spodbudil je še najbolj sramežljive in neodločne da so postali dobri v svojem delu ob njem. Tega do sedaj ni uspelo nobenemu predsedniku društva. Seveda pa se mu prikrade kakšen majhen spodrsljaj, potem on dela vse da popravi storjeno napako, sreča tega ni veliko. Skratka Franc, upam da boš še naprej naše sonce društva z podporo žene Irene.

Milica Krašovec

JOŽICA V SVOJEM DELOVNEM OKOLJU

Imela sem priliko videti Jožico v njenem delovnem okolju. Naj prvo povem kdo sploh je Jožica Kulovic, mnogi se bodo spomnili da je naša dolgoletna gluha članica. Včasih je živela v Velenju, po ločitvi pa se je odselila v Žalec kjer ima svojo hišo. S ponosom pove da ima tri odrasle otroke ter dva vnuka, pa ji vseeno senca žalosti pade na obraz ko razloži da je sin odšel v tujino z hčerkama pa se bolj malo vidi saj ji čas ne dopušča. Zase pravi da nima sreče v ljubezni, saj je sama. Pa vendarle ima srečo v službi, na tem delovnem mestu dela že 12 let in pravi da je tu srečna in zadovoljna. Delati mora pa res veliko saj imajo ogromno dela, sploh sedaj ko se leto bliža h koncu. Namreč dela v Eurografu kjer tiskajo in sestavljajo koledarje, pa še marsikaj drugega. V tem je Jožica zelo dobra saj se ne pusti zmotiti pri delu hoče, da ji vse pripravijo in tudi da ji vedno nekdo pakira, saj je njen najljubši stavek ....nimam časa....Tako jo vsi upoštevajo in cenijo njo in njeno odlično opravljeno delo. S tem sem hotela povedati kako tudi gluhi lahko dosežejo uspeh v službi, vendarle je potreben pogum in vztrajnost kot pri Jožici.

Milica Krašovec

SREČANJE OB ZAKLJUČKU LETA

V soboto, 10.12.2016, smo se zbrali v gostišču Volk v Plešivcu, kjer smo skupaj proslavili uspešno, aktivno in kreativno leto 2016. Srečanje smo pričeli z uvodnim pozdravom sekretarke Janje in predsednika Franca. Nato je sledila okusna večerja. Bili smo zelo veseli, ker se nam je pridružila tudi sekretarka Urška. Po večerji smo v uradnem delu programa podelili priznanja gledališki skupini, za uspešno udejstvovanje na področju kulture in odlično odigrani igri na Gledališkem festivalu v Slovenskih Konjicah.
Na športnem področju je naziv naj športnice leta prejela Anja Drev, naj športnik leta pa je postal Tadej Enci. Oba sta vrhunska športnika, ki dosegata odlične rezultate.
Na pobudo naše članice Milice, smo v društvu pripravili razpis »Moja življenjska zgodba«. Zbrali smo kar nekaj zgodb, katere smo vse nagradili.
Naše društvo je zelo aktivno. Organizacija in izvedba aktivnosti zahteva veliko truda in pri tem so nam skozi vse leto pomagale najbolj aktivne članice in člani. Predsednikovo priznanje smo podelili Ireni Forštner, Urški Jakop, Janji Krajnc, Marini Sušec, Milici Krašovec, Sonji Triglav, Slavki Vaupotič, Tonetu Krajncu in Francu Kosu.
Ob koncu uradnega programa je sekretarka Janja v imenu vseh članov predala darilo predsedniku Francu, na katerega smo v društvu zelo ponosni in smo mu za ves trud in požrtvovalnost iz srca hvaležni.
Sekretarka Janja je imela pripravljeno še eno presenečenje. Društvu je poklonila svojo avtorsko sliko Kolo življenja s kristali kamene strele. Poudarila je, da v življenju vse kroži. Brez vzponov ni padcev in brez padcev ni vzponov. Pomembno je, da se po padcu vedno poberemo. Ko bodo člani prihajali v društvo, jih bo ta slika spomnila na te besede in jim vlivala pogum.
Sledil je zabavni del večera, ki ga je animiral vaditelj latinsko ameriških standardnih plesov, Amadej Lešnik, člani pa so pripravili kar nekaj zanimivih in zabavnih iger. Ta večer nam bo vsem ostal v lepem spominu.

OBISKI ČLANOV MDGN VELENJE V DECEMBRU

V četrtek, 1.12.2016, sva se s predsednikom Francem odločila, da obiščeva nekaj članov društva, ki težje prihajajo v društvo. Ob 8. uri sva najprej obiskala sekretarko Urško in njeno malo družinico. Malo sva ji povedala o dogajanju v društvu in pocartala štirimesečno Lano in dve leti staro Enjo. Nato sva se odpravila h Karlu Jordanu, 82 letnemu članu iz Šmartnega ob Paki. V Malem Vrhu sva presenetila 83 letnega gospoda Jožeta Kladnika, ki se je obiska zelo razveselil. Pred odhodom v Velenje sva se ustavila še pri Ani Konovšek, ki svoje dneve preživlja v družbi mucka Olija. Pri svojih 85 letih zelo rada bere in to brez očal. Prosila sva jo, da napiše kakšno zgodbo za naše društvo. Prešerne volje sva tako zaključila obiske ta dan.
Za vse člane in članice, ki sva jih obiskala, sva imela tudi manjše pozornosti. Namen teh obiskov je stik s člani, ki zaradi različnih razlogov ne morejo prihajati v društvo, se z njimi malo podružiti, jim po potrebi pomagati, predvsem pa jim polepšati dan in pričarati nasmešek na obraz.

S prijaznimi pozdravi,
Janja Krajnc